Arhiv NTRC

Niso pogosti primeri, da bi bili bratje in sestre tako tesno povezani, kot to velja za Razgorškove otroke. Kot pravi Martinova sestra Helena Turnšek, to ne pomeni, da kdaj ne pride do kakšnega spora, a po mamini smrti se skupaj trudijo za uspešnost kmetije. »Brat je z dušo in s srcem predan temu delu, mi smo tisti, ki samo pomagamo in sledimo njegovi viziji.« Sestre imajo službo in sodelujejo po svojih močeh, Martin, ki se je prej ukvarjal z gradbeništvom, se je povsem usmeril v vodenje turistične kmetije.

Zanimiva »farovška« zidanica

Mimo hiše vodita planinska in Jakobova romarska pot, obiskovalcev je vsako leto več. Na kmetiji jim lahko ponudijo domače dobrote in tudi prenočišča. Tovrstna ponudba je zelo dobrodošla, saj je za novodobne romarje ob poteh po Sloveniji na voljo premalo prenočišč. Ob koncih tedna se na kmetiji vrstijo dogodki, kot so poroke in družinska praznovanja. Pogosto prihajajo tudi udeleženci različnih izobraževanj, podjetja pripravljajo »timbildinge« in združijo prijetno s koristnim v lepem naravnem okolju. Prav povezanost z naravo daje poseben čar bivanju na kmetiji na vrhu hriba, od koder so lepi razgledi in kjer je do znane Kunigunde oziroma Gore le še streljaj.

Posebna znamenitost Razgorškove kmetije je dvesto let stara s slamo krita hiška, v kateri je družina uredila majhen muzej. »Zemlje smo imeli bolj malo in oče je že pred leti odkupil sosednjo kmetijo. V tako imenovani ›farovški‹ zidanici, kot se je imenovala hiša, je živel starejši par. Lastnika sta skrbela za župnijski vinograd, od tod ime hiše. Ker nista imela otrok, sta kmetijo prodala in šla v dom,« je povedal Martin Razgoršek. »Oče je želel staro hišo obnoviti, sam pa najprej nisem bil za to. Ko sem očetu pomagal pri delu, sem se tudi sam vedno bolj navduševal nad dediščino.«

Razgorškovi so hišo prenovili v starem slogu in jo na novo prekrili s slamo. Ob tem so ob pomoči društva Ekoci, ki ga vodi Irena Rotar, pripravili različne delavnice in prikazali ves proces od žetve do mlačve in pokrivanja strehe s slamo.

Zlata vrtnica za okolje

V hiški so zdaj na ogled predmeti, ki pričajo o življenju nekoč, ohranjena je tudi črna kuhinja. Prej so bile lesene stene hiše prekrite z apnom, ko so jo prenavljali, so se odločili ohraniti videz lesa. Martina je kot gradbenika navdušila kakovost hrastovega lesa, ki je preživel stoletja in je tako trden kot kamen. »Z leti les okamni. Ko smo popravili okna po sistemu, kot je bil nekoč, smo morali z motorno žago poseči v les in je bilo, kot bi rezali po kamnu. Nekoč so znali delati ob pravem času in v skladu z naravo. Zdaj gredo ljudje v gozd in posekajo drevesa, ne da bi razmišljali, ali je čas za to primeren.«

O tem, da bi sami radi živeli v najtesnejši povezavi z naravo, priča tudi zeliščni vrt sv. Kunigunde, ki ga je družina uredila ob leseni hiški. Premišljena celovita podoba domačije, ki ima svoj čar v vseh letnih časih, je prepričala tudi komisijo Turističnega in kulturnega društva Celje, da je Razgorškovim lani podelilo zlato vrtnico za urejenost okolja.

Foto: Andraž Purg

Več v tiskani izdaji, ki je izšla 9. novembra.