M. Ž.

##IMAGE-3396411##

Iz Zavoda za turizem Novo mesto so danes sporočili, da so za letošnjo jesen naročili dve sejemski hiški, ki so ju poimenovali Podgurki, izdelal pa ju je Novomeščan Miha Miklič. V ponedeljek dopoldne bo iz prve zadišalo po kostanju, na Miklavžev večer, ko bo novomeški župan Alojzij Muhič prižgal novoletno razsvetljavo, pa bo zaživela še druga sejemska hiška, v kateri bo svoj med prodajal Stane Gorenc. Iz zavoda so ob tem dodali, da so za naslednje leto naročili še tri t.i. Podgurke, če bo posel stekel, pa jih nameravajo še več. S tem želijo popestriti dogajanje v mestnem jedru.

»Peka kostanja na Glavnem trgu ima zgodovinske korenine in tradicijo. Dober temelj torej, na katerega nalagamo kamenček v mozaiku prizadevanj za oživljanje starega mestnega jedra, ki utegne razveseliti tudi kakšnega turista. Dodajamo zgodbo o nekdanji peki kostanja na Glavnem trgu, ki jo je spisal Igor Merlin,« so še navedli v sporočilu za javnost. Zgodbo v celoti objavljamo spodaj:

Zoretov kostanj

Družina Zore je živela na Šolski ulici 7, nad Seidlovim mlinom. Preživljali so se s trgovino, ki so jo imeli v najemu med »Gostiščem« in arkadami na zgornjem koncu Glavnega trga.

V drugi polovici petdesetih let so v jesenskem času pekli kostanj na osrednjem delu Glavnega trga na izteku Muzejske ulice, tam kjer sedaj v božičnem času toči medico in prodaja med Gorenc iz Šmarjeških Toplic. Peko kostanja z vso logistiko je organizirala gospa Zore.

Kostanj so dobavljali iz Podgrada, Stopič, Zajčjega Vrha in drugih podgurskih vasi. Za ta namen se je gospa Zore predhodno dogovorila ter ob koncu kostanjeve sezone obiskala vse dobavitelje ter jih »skeširala« po dogovorjeni ceni. Enakomerna in stalna dostava je bila zagotovljena z vsakodnevnim naročanjem. Ker Podgurci v petdesetih letih še niso imeli telefonov, je šel k predhodno dogovorjenim dobaviteljem kurir sporočit, kdaj in koliko kostanja naj se dostavi. Kurir je bil običajno eden od dijakov gimnazije, podnajemnik v Zoretovi hiši, med njimi tudi kasnejši novomeški župan, dr. Anton Starc, ki se je v zelo zgodnji jutranji uri okoli petih s kolesom odpravil v Podgurje ter se vrnil do začetka pouka.

Kostanj so hranili v kleti Zoretove hiše in so ga zaradi nevarnosti samovžiga z lopato premetavali dvakrat na dan.

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Rezanje kostanja so opravljali ob večerih. Včasih ga je rezalo osem žensk iz mesta ter dijaki podnajemniki v pozne večerne ure.

Za peko je imela gospa Zore dve pečici, ki sta po Glavnem trgu oddajali vonjave od časa zrelosti kostanja do sredine decembra, vsak dan do osmih zvečer. Pripovedovalec Tone Starc predvideva, da je gospa Zore zaslužila svojega fičota v eni sezoni peke. Pri tem si je včasih pomagala tudi z majhno zvijačo, ko je v dno merice zatlačila časopisni papir. Pečen kostanj je bil cenovno dostopen vsem socialnim slojem, tudi šolarjem.

Tone Starc je s sodelovanjem pri Zoretovem kostanjevem biznisu kompenziral plačilo stanovanja od začetka šolskega leta do novega leta. Ena od njegovih anekdot, ki se je prav dobro spomni, je, da je nekega dne, ko je prodajal kostanj, k nakupu pristopil njegov razrednik, ki ga je prijazno ogovoril in bil sicer prijazen, naslednji dan pa je dobil ukor, ker je bilo tedaj delo dijakom prepovedano.

Kostanj je na spodnjem delu Glavnega trga pekla tudi gospa Kos z Brega, ki je sicer prodajala tudi časopise.

Zoretova in Kosova sta kostanj prenehali peči okoli leta 1970.