Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Osem mesecev dolga skupna dogodivščina kriznega poročevalca Boštjana Videmška, publicista Sama Ruglja ter mladinskega pisatelja Žigo X Gombača je zagrizene individualiste skušala spremeniti v ekipo tekaških navdušencev, ki so se sredi ameriške divjine spopadli s svojim prvim ultramaratonom.

Svoje izkušnje so sproti popisovali, tako da je nastala zajetna knjiga Ultrablues.

»Ultrablues je potovanje od ultramaratonske ideje do njenega uresničenja. Je potovanje po tekaški in življenjski premici, ki se le na končnem cilju – pa še to samo za trenutek – spremeni v daljico. Je (dobesedno) potovanje po skoraj neskončnem številu tekaških in življenjskih destinacij. Je potovanje in oblikovanje osebnosti. Je potovanje daleč stran od množičnih in skomercializiranih tekaških prireditev; potovanje k jedru gibanja in bivanja. Je skupno in posamično potovanje privilegiranih, ki se zavedajo, da ni samoumevno prav nič, kaj šele preteči sto kilometrov v divjih in tako ali drugače pionirskih krajih indijanskih legend,« so ob knjigi zapisali v založbi, podjetju UMco.

A Ultrablues, ki ga je s fotografijami opremil Boštjanov oče Drago Videmšek, ni le še ena iz niza »tekaških knjig«, saj bralca ob tem, da mu predstavi, kako se je treba pripraviti na tako zahtevno preizkušnjo, hkrati popelje v intimni svet treh ustvarjalnih in v svojem celostnem delovanju precej skrajnih ljudi.

Trije kompanjoni – hribolazec Samo, nogometaš Boštjan in boksar Žiga, so sinoči v mestni knjigarni Novo mesto spregovorili o tem, kako je nastala knjiga, kako so se sploh povezali, da so prišli na idejo, da pretečejo ultramaraton, ki se je sprva zdela iracionalna.

S svojo preizkušnjo so dokazali, da je cilj z zagrizenostjo mogoče doseči ali kot je zapisal urednik knjige in literarni kritik Urban Vovk:  "Je delo treh različnih piscev in treh aktivnih ljudi o tem, kako pomembno je v našem življenju presegati navidezne omejitve, kako kljubovati udobju in pripadati nečemu, kar druži in povezuje. Kot na vsakem cilju, se tudi ob koncu tega ultramaratona izkaže, da je najpomembnejša pot sama – nove cilje si namreč zastavljamo predvsem zaradi iskanja novih poti, ki omogočajo misliti nove misli.«