Kako lepo je videti te znova: Novo poglavje vročega rivalstva s Hrvati
Devetindvajseti januar 2000, 31. januar 2004 in 28. januar 2017. Trije datumi, ki imajo pomembno in posebno mesto v zgodovini slovenskega rokometa. Danes bo četrti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Trilogija za anale, skupni imenovalec pa je ta, da je bila na nasprotni strani Hrvaška. Kako lepo je videti te znova.
Ni bilo vedno tako. Hrvaška je bila v devetdesetih rokometna velesila, a so bili Slovenci sem in tja vseeno blizu, včasih boleče blizu, da bi jo spravili na kolena. Dolgo smo imeli hrvaški kompleks, potem pa je prišel 29. januar 2000 in ena tistih tekem, ki bi ji lahko prilepili oznako mitska, legendarna.
So zmage, so sladke zmage in potem so nepozabne zmage. Ta vsekakor spada med slednje. Nekateri bodo dejali, da je bila to prelomnica. Tekma, po kateri nič več ni bilo tako, kot je bilo, če nam dovolite ščepec patetike.
Bila je to sicer tekma za peto mesto na EP, ki pa takrat ni bila revialne narave oziroma tekma s katero bi zapolnili program. Na mizi je bila nič več in nič manj kot vozovnica za olimpijske igre. Za kakšno tekmo je šlo? Predstavljala je vrhunec dneva, polfinalna obračuna sta bila zgolj ogrevanje, predigra, predjed. Pred tem so ob 15. uri odigrali prvo (Francija – Rusija), ob 17.30 pa še drugo polfinale (Švedska – Španija), da bi ob 21. uri na parket nabito polnega Doma Sportova stopili hrvaški in slovenski rokometaši.
Ura, ki je marsikaj spremenila
Eden tistih večerov in ena tistih tekem, ko veste kje ste bili, kje ste jo spremljali. Po letih bolečih zaušnic in ponižanj na klubski in reprezentančni ravni smo vendarle dočakali svojih pet minut. Svojih 60 minut. Ura, ki je marsikaj spremenila v zavesti in podzavesti. Lahko bi zapisali, da je bil to morda celo eden ključnih trenutkov pri vzponu slovenskega rokometa.
Prelomnica je bila v tistih dneh pogosto uporabljena beseda. V do takrat zakleti Ledeni dvorani, ki smo jo pred tem pogosto zapuščali z grenkim priokusom v ustih in občutkom, da so nas še enkrat več nateg…. V letih pred tem bi za slovenske rokometaše nad vhod Ledene dvorane lahko mirne duše pribili tisto Dantejevo. Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate!
Tudi tokrat so bili Slovenci, tako tisti na igrišču kot tisti na tribunah, deležni »tople dobrodošlice.« Neokusnih transparentov in primitivnega skandiranja ni manjkalo, našel se je celo junak, ki je med igranjem slovenske himne pokazal zadnjico.
Na drugi strani igrišča je bila velika hrvaška generacija na čelu s Pipetom Smajlagićem, Mirkom Bašićem in danes že pokojnim Zlatkom Saračevićem, ki je sicer počasi že zapuščala veliko sceno. Domači so bili vseeno prepričani v uspeh. S petim mestom in vozovnico za Sydney bi vsaj do neke mere oprali obraz, rešili prvenstvo. Vozovnica za OI bi bila higienski minimum na prvenstvu na domačih tleh, pritisk pa je bil temu primeren. A vseeno je vladalo splošno prepričanje, da bodo v vročici sobotne noči s pomočjo navijačev (in sodnikov) vendarle še enkrat več vzeli mero Slovencem, do takrat svojim rednim strankam.
Razbite glave in avtomobili
Toda Slovenci tokrat niso podlegli pritisku. Kljub silnemu pritisku s tribun Hrvati tokrat niso uspeli zlomiti »Janezov«, v dramatični končnici pa so imeli Slovenci morda tudi kanček sreče, a saj veste kako pravijo – srečo si je potrebno zaslužiti oziroma sreča spremlja hrabre.
Duhovi iz preteklosti so bili v tistem sobotnem večeru pokopani. Med točo žaljivk, žvižgov in takšnih ter drugačnih projektilov so slovenski rokometaši slavili veliko zmago in v penzijo poslali veliko hrvaško generacijo. Težko bi bilo slajše. V spominu je med drugim ostal kapetan Uroš Šerbec, ki je po zadnjem zvoku sirene skočil na novinarsko mizo.
Domači navijači so jezo stresli nad avtomobili s slovenskimi tablicami, padel je tudi kakšen udarec ali dva, toda vse to je bila majhna cena. Razbite glave in avtomobili niso zmanjšali veselja tistih, ki so sobotni večer preživeli v zagrebški Ledeni dvorani.
Razbit je bil tudi avtomobil Toneta Turnška, direktorja Pivovarne Laško in predsednika celjskega rokometnega kluba. To ni zmanjšalo njegovega veselja. »Ta uspeh sem čakal leta in leta s klubom, dočakal sem ga z reprezentanco. In to ni naša zadnja zmaga v tekmah s Hrvati,« je takrat veselo pripovedoval pred dobrim letom dni preminuli »najboljši predsednik na svetu«. In res ni bila zadnja.
Čudež v Bercyju
Naslednja je prišla štiri leta kasneje, ko je v nabito polnem Tivoliju iz zvočnikov grmelo Na juriš! In Dečko, Ajde Oladi. Tokrat je bilo na mizi mesto v finalu EP. V spominu sta ostala Pajovićev prst v Metličićevo oko in Fickotov gol v hrvaško mrežo. Za finale in prvo kolajno na velikih tekmovanjih.
Še bolj dramatično je bilo na SP 2017 v Parizu. V tekmi za bron so Hrvati še sredi drugega polčasa vodili za osem golov, da bi potem slovenski feniks vstal iz pepela. »Zdaj morate dati vse od sebe! Igrajte zadnjih 10 minut, kot da je konec sveta!« je svojim varovancem v njemu lastnem slogu vpil karizmatični Veselin Vujović. In res se je zgodila apokalipsa, vpili smo, kot da je konec sveta, predvsem pa se ščipali in spraševali, ali je res, kar smo pravkar videli.
Če ima ameriški hokej čudež na ledu, nemški nogomet pa čudež v Bernu, potem ima slovenski rokomet čudež v Bercyju. Kot je Rick Blain alias Humprey Bogart v kultni, legendarni Casablanci zašepetal fatalni Ilsi Lund alias Ingrid Bergman. Vedno bova imela Pariz. V spominu so med drugim ostale solze sreče legendarnega komentatorja Ive Milovanoviča in tisti dve navijačici, ki sta tudi pri minus osem, ko ni nihče več verjel, verjeli in navijali, kot da se res bliža konec sveta.
Lani slavili Hrvati
Bila je to sijajna trilogija. Zagreb 2000, Ljubljana 2004 in Pariz 2017, a bile so tudi tekme, ko smo zadnji zvok sirene s sklonjenimi glavami pričakali Slovenci. Na tekmi za bron na SP 2013 v Španiji denimo.
Nekoč je bila to rokometna vojna, ki je ustavila čas, danes je to lep športni večer. Z letih se je rokometno rivalstvo malce ali pa precej ohladilo, medsebojno obračuni imajo precej manj čustvenega naboja kot nekoč. Nazadnje s(m)o se pomerili lani na svetovnem prvenstvu, ko so pred polno zagrebško Areno ob domačinskem sojenju slavili Hrvati. Slovenci smo bili sicer takrat že pred začetkom tekme odpisani, naši južni sosedje pa so kasneje osvojili srebrno kolajno.
Slovensko reprezentanco danes ob 18. uri proti Hrvaški čaka tretja tekma glavnega dela evropskega prvenstva v rokometu.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
