Čeprav se zdi, da se je v zadnjih dneh vrtenje sveta precej umirilo, gre le za golo človeško domišljijo, ki nima kaj dosti opraviti s fizikalnimi pojavi v vesolju. Morda bi kdo od premožnih potnikov na za zdaj še redki turističnih izletih v vesolje, ugotovil, da je naš planet - posebej v enem delu - sumljivo podoben nogometni žogi. Če bi nogometne strasti lahko spreminjale zemeljsko površje, bi bilo to prav mogoče, mar ne?!

Lokali so opremljeni z velikimi ekrani, pred katere se malo pred šesto posedejo najbolj razgreti (predvsem samski ali pa z izjemno tolerantnimi ženami, dekleti... opremljeni) moški. Nekateri se v jatah zbirajo kar na domovih. Drugi spet v zgornjem nadstropju spremljajo dogajanje na igrišču, v intenzivni mobilni povezavi s somišljeniki. OK - da ne bom prevelika žrtev uveljavljenih predstav, tudi ženske so med njimi. In, da, poznam kar nekaj moških, ki jih to ne zanima, čeprav je zadnjič še moja hči zaključila, da so izjemno redki, saj se ne spomni niti enega »takšnega«.

Priznam, da tudi mene nekje v končnici v mojem samotarskem razmišljanju prevzame ta kolektivni duh, ta koncentracija misli, časa in čustev na kvadratne metre zelene površine, po kateri se podijo moški (nekateri prav čedni), ki občasno kraljujejo žogi, v želji, da konča v golu. Menda gre na simbolni (nezavedni) ravni za seks - žoga je falus, gol pa... Tako sem vsaj slišala razpravljati psihoanalitika. Če verjamete temu ali ne. Smo potemtakem nagnjeni h gneči v postelji? Pa k temu, da smo za to dobro plačani? Eh, proč s težkimi mislimi. Nogomet je pač zabava, čeprav se spomnim, da je na zadnjem svetovnem prvenstvu zaradi družinske gneče pred televizorjem, ugasnilo kako življenje. Nekateri vzamejo zadevo preveč resno!

Skratka, svet se ni ustavil, le pogledi so bolj ciljni. In če nisi ravno nogometno podkovan, se zjutraj na kavi počutiš najbolj osamljenega na svetu. Ker pa smo v načelu bolj družabna bitja, sklenemo kompromis sami s sabo in občasno poškilimo na živahne zelenice. Včasih ni treba niti to! Na poti v prestolnico si naenkrat obkrožen z rdeče belimi kockami in takoj ti je jasno, da zvečer igrajo Hrvati. Prav simpatični so, ko na bencinskih servisih preračunavajo cene piva. Požvižgajo se na naš novi prometni zakon in posegajo po novih cestno hitrostnih rekordih. Všeč mi je, ker so prepričani v zmago, v to, da so najboljši, ker se mi zdi, da je v naših vrstah kdaj opaziti premalo... Nič politike, prosim. To je nogomet (hm).

Ko sklenem kompromis s sabo, se nekaj v meni odloči, kdo so moji favoriti. Morda izbiram nekako tako kot nekateri ameriški volilci predsednika (pa zakaj sem izbrala ravni njih,...predsodki, predsodki evropski) - po pričeski soproge. In zdaj že vem, da je italijanski golman z eno fejst Čehinjo in da je Ronaldo z eno drugo fejst žensko, ki je pa menda zelo vesele narave, karkoli že to pomeni. A da ne boste mislili, da sem tako plitka - dejansko ugotovim, da se znajo nekateri lepše igrati z žogo kot drugi (morda tudi v simbolnem pomenu????), da jim merijo, koliko kilometrov pretečejo, da so sodniki skoraj vedno krivični, da so njihove odločitve tudi politične, da...

Ja, »tudi jaz sem noter padla«.

Najbolj všeč mi je Ronaldo. Razlog naj bi bil nogometen, ker je pač pravi virtuoz. A meni je pomembno tudi to, da je z nadvse ljube mi Madeire (o, ameriška volilka). In potem pač posplošim, da navijam za Portugalce, pa še Nizozemce, čeprav ne vem, zakaj. Pa tudi za sosede, saj veste, kako je, nikoli ne veš, kdaj...

Tako pač je.