Športni komentator Mitja Hozjan je v službi zgovoren, v domačem okolju je med bolj tihimi

Čas branja 6 min.

Športni komentator Mitja Hozjan je v službi zgovoren, v domačem okolju je med bolj tihimi

Ines Baler

25. 3. 2025, 05.00

Deli članek

Facebook

X (Twitter)

Kopiraj povezavo

Povezava je kopirana!

Deli

Ljubitelji športa ga poznate predvsem po glasu. V vaše dnevne sobe prenaša dogajanje s parketa ali zelenic in je nekakšna vez med akterji v športu in gledalci.

mitja hozjan, komentator — Ob športnem komentiranju se ukvarja tudi z odnosi z javnostmi.

Mitja Hozjan je Lendavčan, ki se je med študijem preselil v Ljubljano, se seznanil z novinarstvom, zatem pa še s športnim komentiranjem. Na televizijski mreži Arena Sport ga lahko spremljate večinoma ob prenosih rokometa, njegovo ime pa se znajde tudi v košarki in nogometu. Živi v Mengšu, v intervjuju pa nam je izdal več o zakulisju športnega komentiranja in o njegovi drugi službi, odnosih z javnostmi, ki jih vodi pri enem od konkurentov Nafte in Mure v slovenski prvi ligi.

So se vaši prvi, zaigrani športni prenosi zgodili v otroštvu, doma pred televizijo?
»Tako je, prvi spomini na komentiranje segajo v otroštvo. Na spremljanje smučanja po televiziji v krogu družine. Šlo je bolj za popestritev prenosov po televiziji. V mladostniških letih potem kakšnih posebnih vzvodov ni bilo. Bolj sem razmišljal oziroma sanjaril o tem, kako bi drugi komentirali moje športne poteze, saj sem igral košarko za Košarkarski klub Lindau. Tudi ob prvem stiku z novinarstvom je bilo komentiranje bolj ideja, morebitna prihodnost kot pa želja.«

Ste se pa potem vseeno znašli na tem področju. Kako se je vaša komentatorska kariera razvijala?

»Začel sem z rokometom. Ob prvem poskusu komentiranja sem komentiral rokometno tekmo. Ne vem, ali zato, ker je bilo nogometnih komentatorjev dovolj, ali zaradi dinamike športa, ker se veliko dogaja in se je na ta način morda bolje razkril moj komentatorski temperament. Odzivi so bili dobri, v rokometu sem nadaljeval in dolgo je bil to moj vodilni komentatorski šport. Kasneje sta se pridružila še košarka in nogomet. Sem pa komentiral tudi nekaj bolj 'eksotičnih' športov, kot so streljanje, vaterpolo, amatersko svetovno prvenstvo v malem nogometu, pa tudi kak prenos odbojke, tenisa in rokometa na mivki je že za mano. Bolj ali manj uspešen.«

Ste imeli kakšnega najljubšega mentorja ali vzornika?

»Vzornika nisem imel, mogoče so bili zgolj komentatorji, ki so mi bili všeč, kaj več pa ne. Kar se tiče mentorja, bi omenil Gregorja Peternela, ki trenutno opravlja delo odgovornega urednika športnega programa na RTV Slovenija. Sodelovala sva v medijski hiši Šport TV, kjer sem začel kot novinar spletne strani. Z njegovo pomočjo, nasveti, usmeritvami in predvsem odnosom do dela sem se hitro veliko naučil.«

Kako se pripravljate na prenos, verjetno je treba vseskozi spremljati dogajanje na sceni?

»Res je, priprava je najpomembnejši del športnega prenosa. Oziroma ne samo prenosa, ampak česar koli se lotiš v življenju. Če si pripravljen, te nič ne more presenetiti. Seveda pa se ne moreš pripraviti vedno na vse, tudi pri prenosih ne. Največ dela je pred novo sezono, ko veliko igralcev menja klube, ko se morda uvajajo nova pravila, ko v kakšnem tekmovanju igrajo novi klubi in podobno. Informacij je ogromno in velikokrat jih imamo preveč, glede na samo dogajanje na tekmah. Včasih ostane več za nas, kot smo gledalcem zmogli ponuditi. Se pa veliko o rokometu in rokometnem dogajanju naučiš sproti. Tako od stanovskih kolegov, bolj izkušenih komentatorjev ali od rokometnih delavcev, nekdanjih igralcev, reprezentantov, s katerimi si v stiku. Sama priprava na posamezen prenos pa je odvisna tudi od ekip in tekmovanja. V vsakem primeru tista najbolj intenzivna priprava poteka dan pred tekmo in na dan tekme, medtem ko tudi več dni pred prenosom iščeš in si zapisuješ informacije.«

Rekli ste, da se na vse ne morete pripraviti, na vse okoliščine niti nimate vpliva. Vam je ostala v spominu kakšna anekdota, spodrsljaj, ki se vam je zgodil med prenosom?

»Spomnim se, da sem bil pred leti nekoliko prehlajen. Nič posebnega, prehodno jesensko obdobje je bilo. Med prenosom sem tako dobil napad kašlja in sem se moral zares velikokrat izklopiti in se opravičiti. Morda v prenosu mojih težav sploh ni bilo opaziti, ampak bilo je res neprijetno.
Prav tako mi je v spominu ostala ena od tekem italijanske serie A. Mislim, da je bil to eden mojih prvih prenosov nogometa. Bil sem dobro pripravljen, ampak vseeno se mi je v delo prikradla napaka. Pomerili sta se ekipi, ki imata podobne ali pa morda celo iste barve v svojem grbu, in tako je bilo tudi z dresi. Ena od ekip je bila Sassuolo, imena druge se ne spomnim. Tekma se je igrala v gosti megli in tudi slika na televizijskem zaslonu ni bila najprimernejša. Na začetku prenosa sem predstavil ekipi in druge podrobnosti, nato pa sem okoli desete minute tekme spoznal, da sem ekipi zamenjal in ju napačno predstavil. V tistem trenutku ne moreš narediti prav nič, sledilo je hitro opravičilo in nadaljevanje komentiranja s pravilnimi informacijami.«

Kakšen slog komentiranja vam je bližje, miren in preudaren ali vročekrven s povišanimi toni?

»Bližje mi je angleški stil komentiranja, ki je morda neka mešanica vsega. Morda z večjim poudarkom na dejstvih in statistiki kot na temperamentu. Seveda pa se zgodijo trenutki, ko te enostavno ponese in pride tudi do povišanih tonov.«

Kako bi opisali sebe?

»Menim, vsaj upam, da je tako, da sem dokaj umirjen in da uspešno prenašam informacije do gledalca. To je bit našega poklica.«

Na kateri prenos ste doslej najbolj ponosni?

»Največ užitka sem imel vselej ob komentiranju rokometa. Spomnim se sezone, ko so Celjani nepričakovano premagali nekatere evropske velikane. Tiste tekme so bile prava poslastica. Enako velja za številne tekme na velikih tekmovanjih. Prenosi finala svetovnega prvenstva so bili vedno nekaj posebnega. Morda pa mi bo za vselej v spominu ostal finale lige prvakov iz leta 2016. Takrat je bil Veszprem z eno roko že na lovoriki, a so si igralci poljskih Kielc z magičnim preobratom zagotovili podaljšek in nato tekmo dobili po streljanju sedemmetrovk.«

Vam je ljubše v živo prenašati dogodek iz komentatorske kabine ali iz dvorane? Lahko v dvoranah odmislite bučno dogajanje okoli sebe?

»Več dražljajev in občutkov je zagotovo pri komentiranju v živo iz dvorane. Je pa hkrati tudi težje. Vseeno smo v 90 odstotkih v komentirnicah, daleč stran od dogajanja in imamo svoj mir, računalnik, ustaljene prijeme pri težavah in podobno. Vse je utečeno in domače. Na terenu pa je več spremenljivk in velikokrat se kakšne težave ne dajo rešiti v trenutku. Ampak doslej smo jih še vedno rešili.«

Obstaja kaj, česar kot gledalec pri komentatorjih ne marate in se skušate temu med prenosi izogniti?

»Morda me nekoliko zmoti, če skuša komentator s svojim pogledom na dogodke vplivati na gledalca. Zato se sam poskušam izogniti lastnemu mnenju o kakšnih sodniških odločitvah, kakšni potezi športnika, ki lahko polarizira. Mislim, da se komentatorji v prvi vrsti ne smemo prehitro postavljati na eno ali na drugo stran, temveč odločitev prepustiti gledalcu. Seveda pa smo ob spremljanju slovenskih športnikov in ekip že v osnovi nekoliko pristranski, ampak vsaj sam poskušam tudi na teh tekmah ohraniti nevtralnost.

Vpeti ste tudi v odnose z javnostmi na nogometnem področju. Kako vam uspe usklajevati obe službi?

»Moje delo pri nogometnem klubu Bravo se je začelo skromno, z urejanjem njihove spletne strani. Podobno kot pri novinarstvu sem tudi v nogometu iz leta v leto napredoval in zdaj sem vodja za odnose z javnostmi, pomagam pa tudi na drugih področjih. Na obeh straneh sodelujem s sijajnimi posamezniki, ki razumejo naravo dela, in tako usklajevanje ni preveč zahtevno. Še največ težav je v usklajevanju dela in družinskega življenja. Toda domači so se že navadili, da pravih koncev tedna, kot jih pozna 95 odstotkov prebivalcev, nimamo. Je pa morda tu sreča v nesreči, da žena dela v šolstvu in je med poletnimi počitnicami veliko več časa za družino, saj tudi večina športnih dogodkov počiva.«

Pa vam je športnega dogajanja kdaj preveč in se skušate od njega odklopiti? Vam pri tem pomagajo kakšni hobiji?
»Športni prenosi na domači televiziji so bolj izjema. Če gre za kak finale, odločilno tekmo, reprezentančni šport ..., takrat smo vsi pred ekranom. Sicer pa je šport del našega vsakdana in nikoli ga zares ne izklopimo. Rekreativno se ukvarjam z nogometom, kakšni pohodi s psom so vedno na meniju, pa tudi ura badmintona na mesec se najde. Sem pa glede na poklic komentatorja v domačem okolju bolj med tistimi tihimi, ki opazujejo in manj govorijo (smeh).«