Profimedia

Nekdanji NBA center Jason Collins, ki je leta 2013 postal prvi javno razkriti gej med profesionalnimi športniki v štirih velikih ameriških ligah, je razkril tragično diagnozo: »Imam glioblastom četrte stopnje, eno najbolj smrtonosnih oblik možganskega raka.«

Preberite tudi:

Elden Campbell

Šok v NBA: Umrl nekdanji center Lakersov, znan po lahkotnem slogu igre

Pojasnil je, da njegovega tumorja ni možno operirati, povprečna napoved preživetja pa znaša od 11 do 14 mesecev. »Če je to čas, ki mi je ostal, ga bom uporabil za preizkušanje terapij, ki bi lahko nekoč postale standard zdravljenja. Ni me strah – igral sem proti Shaqu…«

Bolezen, ki je udarila nepričakovano

Collins je diagnozo izvedel nekaj mesecev po poroki s filmskim producentom Brunsonom Greenom. »Morala bi iti na OP ZDA, a nisem uspel niti spakirati,« pripoveduje. »Naredil sem CT, nato pa so mi rekli, da nujno potrebujem specialistični pregled. Nekega dne sem kar padel v stanovanju, nenadoma nisem več vedel, kako ugasniti gospodinjski aparat – tumor me je že napadal.«

Družina je opazila izgubo kratkoročnega spomina in težave z razumevanjem. »Glioblastom je agresiven in ga je zelo težko zdraviti, saj je obdan z možganskim tkivom – kot pošast z lovkami, velika kot bejzbolska žoga.«

Začel gledati korejske serije

Kljub težkim novicam je ohranil humor: »V bolnišnici mi je mož povedal, da sem izgubil zanimanje za tenis in začel gledati korejske serije – bolj umirjene,« se šali.

Ko je po radioterapiji ponovno prišel k sebi, je začel raziskovati svojo bolezen: »Rekel sem si: ‘Utišaj se in pojdi igrat proti Shaqu.’ Proti O’Nealu sem igral v njegovem vrhuncu – to je največji izziv, kar jih lahko imaš v košarki. Ni me strah. Športniki imamo odločnost, ne dosežemo teh nivojev po naključju. Ne bomo sedeli in čakali, da me rak ubije – napadli ga bomo z eksperimentalnimi terapijami.«

Odločitev FIS

Nevtralna zastava: Prvi ruski športniki dobili dovoljenje za nastop na OI

Pogled naprej

Collins, ki meri 213 centimetrov in ima 110 kilogramov mišic, se zaveda resnosti položaja: »Moj tumor ni operabilen, zato moram prejemati vzdrževalne terapije. Povprečna napoved je od 11 do 14 mesecev. Če je to moj čas, ga želim posvetiti preizkušanju zdravljenja, ki bi lahko nekega dne rešilo življenja drugim.«

Poudarja, da ima privilegij dostopa do najnaprednejše zdravstvene oskrbe: »Če to, kar počnem, ne bo rešilo mene, mi je v tolažbo misel, da bo mogoče nekega dne pomagalo nekomu drugemu.«