I. V.

##IMAGE-3700518##

Za Novo mesto je bil 1. september zgodovinski dan. Po skoraj šestdesetih letih je znova dobilo javni plavalni bazen. Skoraj šestdeset let je namreč preteklo, odkar so razstavili leseni bazen v Krki na Loki. Vmes je bil bazen na Osnovni šoli Grm. Plačati vstopnice in plavati se tam ni dalo nikoli. Imeli smo tudi bazene v Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah, ampak ti niso bili novomeški in so povrhu še zdraviliški, namenjeni kopanju, in ne plavanju. Novomeščani smo na plavalni bazen čakali več kot pol stoletja. Zdaj ga imamo.

Pred dnevi je novomeška občina podpisala pogodbo za gradnjo strehe nad delom tribune novomeškega stadiona. Tega smo Novomeščani dobili leta 1960. Tedaj je veljal celo za najlepši stadion v Sloveniji, ena od tistih malih podrobnosti, zaradi katerih je nekaj lepše od drugega, je bila stopničasto urejena travna tribuna. Travnate stopnice so se v šestdesetih letih zravnale, da bi jih vrnili v prvotno stanje, ni bilo nikoli dovolj volje, sčasoma pa je njihova nekdanja podoba utonila v pozabo. V času, ko so stadioni v drugih slovenskih mestih, tudi v Kočevju, v sedemdesetih letih dobili atletske steze z umetno maso, smo v Novem mestu o tem lahko le sanjali.

Priložnost za obnovo je bil Zlet bratstva in enotnosti leta 1985, a so obnovitelji odnehali na polovici. Na nogometnem igrišču so uredili globoko drenažo, a so ga namesto s kakovostno rodovitno prstjo prekrili z mastno ilovico in nanjo položili travno rušo, pripeljano tam nekje z bosenskih hribov, na kateri je bilo več rožic kot trave. Atletska steza je ostala nedokončana, le asfaltirana in zato za vadbo in tekmovanja popolnoma neuporabna. Del tribune je dobil takrat betonsko podobo, na vrhu pa so bili tedaj že uliti temelji za streho. Še leta je iz temeljev v zrak štrlelo betonsko železje.

Atletska steza je dobila prevleko iz umetne mase šele pet let pozneje, čez leta pa je nekdo obupal tudi nad načrti za pokritje tribune in je dal tisto betonsko železje odstraniti. Vmes se je zgodila še neuspešna zgodba z evropskim košarkarskim prvenstvom, ki naj bi ga v novi dvorani ob stadionu gostilo tudi Novo mesto, a niti strehe nad tribuno, ki jo je nogometna zveza zahtevala za organizacijo nogometnih tekem prve slovenske lige, v katero so se občasno uvrščali tudi novomeški nogometaši, vse do danes ni uspelo zgraditi nikomur.

Z mestnim stadionom so bile v preteklosti povezane še nekatere zgodbe. Le ena se je končala srečno, tista s pomožnim nogometnim igriščem z umetno travo, pa še pri tej je šlo za las. Manj sreče je imel novomeški šport z načrti o gradnji ŠRC Portoval. Idejno zasnovo zanj je narisal arhitekt in dolgoletni ljubljanski podžupan prof. Janez Koželj, ki je vanjo vrisal tudi pokriti 25-metrski in odkriti 50-metrski bazen in nekoliko naprej metališča za vadbo meta kopja, diska in kladiva pa še marsikaj bi se našlo. Pa se je potem novomeška politika odločila drugače in v dragoceni prostor raje spustila trgovce.

Preberite še ...

Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Zadnja leta gre novomeški športni infrastrukturi odločno na boljše. Obnova in pokritje velodroma z atletsko dvorano je kljub nesrečnemu porušenju strehe letos pozimi dobra zgodba, brez katere se te dni najbrž ne bi veselili še tretje medalje obetavnega novomeškega kolesarja Žaka Eržena na svetovnem mladinskem prvenstvu na velodromu. Fant je eden izmed tistih redkih, na katere Slovenci računamo, da bi nekoč lahko stopili na mesta, ki jih zdaj v svetovnem kolesarstvu zasedajo Roglič, Pogačar, Mohorič in Mezgec.

Zdaj večino potrebnih in želenih športnih objektov v Novem mestu imamo. A smo nanje čakali desetletja. Zakaj je do njih tako težko priti? Pa niti niso tako dragi, da jih ne bi mogli dobiti že prej, ne pa da nanje čakamo desetletja. Pokriti bazen bi lahko v preprostejši, špartanski izvedbi dobili že pred štiridesetimi leti. Celo jama je bila že zgrajena in jekleni nosilci streh so ležali ob njej. Večnamensko športno dvorano z velodromom in atletsko stezo bi lahko imeli že leta 1996, ko je Novo mesto gostilo svetovno mladinsko prvenstvo v kolesarstvu. V igri so bili načrti za gradnjo pod Portovalom in v Drgančevju, na koncu pa so organizatorje, ki niso imeli nobene prave podpore v občinski politiki, pregnali na vojaško zemljo v Češčo vas. Če se to ne bi zgodilo, bi zdaj odpirali bazen nekje bližje središču mesta.

Pa ni tako le v Novem mestu. Ljubljana šele te dni dobiva svoj prvi pokriti 50-metrski bazen. Beograd je imel konec sedemdesetih let kar štiri, tudi Priština ga je imela. Da o razpadajočem Plečnikovem stadionu za Bežigradom in še vedno nedokončanih Stožicah ne govorimo. Zakaj?

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista. Jutri izide nova, našli jo boste v poštnih nabiralnikih ali pri prodajalcih časopisa.