Arhiv Štajerskega Tednika

Še zmeraj vsak dan odhaja v službo v Ljubljano, saj jim delodajalec še ne omogoča dela od doma. Proti Ljubljani gre zdaj hitreje, saj ni več zastojev na štajerski avtocesti. Znanje in izkušnje ji pomagajo, da je v teh razmerah ni strah, da ni panična in neodgovorna do drugih. Posvetila pa se bo tudi urejanju fotografij in pisanju o svoji zadnji kolesarski avanturi po Avstraliji Race to the Rock. V angleščino pa bi rada prevedla tudi svojo prvo knjigo 12.000 kilometrov greha.

»Privlačijo me prvinskost, vzdržljivost in potrpežljivost«

»Sedaj več vaj naredim sama, doma. Moj vrt je idealen poligon za nabiranje moči. Nekaj zelenjave sem že posadila oziroma posejala. Že desetletje permakulturno vrtnarim, čeprav sem bila velikokrat deležna vprašanj, ali se mi to splača in ali to res potrebujem. Moj delovnik mi nikoli ni omogočal skupinskega kolesarjenja ali skupinskega izvajanja drugih športov, zato sem postala individualistka. Nimam se za ekstremno kolesarko, temveč za kolesarko, ki jo privlačijo prvinskost, vzdržljivost in potrpežljivost. Velikokrat prav nagonsko potiskam pedale na način, ki bi ga lahko označila kot kolesarjenje za preživetje. Zelo dobro sem se naučila biti sama, verjeti sebi in si pomagati, ko je to potrebno. Tudi sedaj. Nikoli me ni bilo strah narave, od nekdaj je ta moja edinstvena univerza, in tako bo tudi ostalo. Kolesarjenje prek avstralske divjine (tudi 800 kilometrov poti brez trgovine, 500 kilometrov brez kaplje vode, pri temperaturi nad 40 stopinj Celzija, 1.600 kilometrov brez enega samega drevesa, v popolni digitalni tišini …) me je naučilo, da mi preživetje omogoča edino moje temeljno, primitivno znanje, ki ga premorem. Že en sam dan brez vode je lahko usoden, telo mora zdržati ponoči, ko se temperatura spusti proti ničli, tvoja psiha pa mora biti dovolj močna, da te ne spravi s tira, ko te v temni noči vrže pokonci obupno oglašanje živali, ki jo nekaj deset metrov stran žre plenilec – in še bi lahko naštevala. Znanje in izkušnje mi pomagajo, da me v teh razmerah ni strah, da nisem panična in neodgovorna do drugih.

Moram pa povedati, da slovenska divjina nikoli ni bila kaj prida zanimiva za naše državljane, da jih tudi sedaj ne zanima kaj dosti, zato pa si jo s toliko večjim veseljem privoščim jaz. Drugače pa sem se v tednu, ki se je pravkar iztekel, končno le uspela naspati. Izpustila sem običajne jutranje treninge, izklopila sem zbujanje ob 4.29. Upam, da bom imela v naslednjih dneh več časa za urejanje fotografij in pisanje o moji zadnji kolesarski avanturi po Avstraliji Race to the Rock, 2.700 kilometrov z zlomljenim rebrom, in za to, da se lotim prevajanja knjige 12.000 kilometrov greha v angleščino,« je o svojem življenju in delu v času koronavirusa povedala Bernarda Jurič. Tega nevidnega sovražnika smo naredili ljudje, sedaj nas je strah samih sebe. Človek je izgubil potrpežljivost in spoštovanje do sebe, do narave, ugotavlja.

Preberite še ...

Zanimivosti · Oglas

Toplotne črpalke: Pametna naložba za varčno, trajnostno in udobno ogrevanje vašega doma

»Privoščite si naravo, zdravilen zvok narave«

Preberite več v Štajerskem Tedniku