Jure Kljajić

Tudi tako je mogoče. Nikoli ni bil pretirano v ospredju, ampak Matic Maruško si je kljub temu zagotovil status legende soboškega prvoligaša. Navijači so ga vzeli za svojega. Ker obožujejo igralce, katerih pristop nikjer in nikoli ni vprašljiv. V niti enem trenutku. Pri 34 letih se je odločil končati črno-belo zgodbo. Vsaj na igrišču, morda se bo v Fazanerijo vrnil v drugačni vlogi.

Informacija o vaši upokojitvi je močno odmevala, družbena omrežja so »gorela«. Ste pričakovali takšen odziv? Ste bili kakšnega sporočila, gotovo jih je bilo veliko, še posebej veseli?

»Najprej bi želel povedati, da se nisem upokojil, ampak sem prenehal igrati nogomet pri Muri. Nogomet imam zelo rad in ga bom igral še naprej, vendar še nisem odločen, na kakšni ravni. Odziv je bil res izjemen, kar govori o tem, da sem skozi kariero naredil ogromno dobrega. Sporočil je bilo veliko. Popolnoma vsakega sem bil zelo vesel in se na tem mestu tudi zahvaljujem.«

Loris Cipot

Ste pripravljeni na novo, drugačno življenje? Kakšni so načrti za naprej? Menda boste ostali vpeti v delovanje Mure.

»Ko se neko poglavje konča, je treba strniti misli in se odločiti, kako naprej. Res smo se pogovarjali o možnosti nadaljnjega sodelovanja, vendar dokončno nismo dorekli še ničesar.«

Ste zadovoljni s svojo kariero, ko se danes ozrete nazaj? Kako bi jo na kratko ocenili?

»Zelo sem zadovoljen, saj sem ogromno pripomogel k rezultatom ekip, v katerih sem igral. V Sloveniji sem osvojil obe lovoriki, ki sem ju želel, in to s klubom, kjer sem preživel skoraj vso kariero. Seveda so tukaj tudi vsi uspehi v Evropi, prav tako sem ponosen, da sem dobil priložnost igrati v mladi (U-21) slovenski reprezentanci.«

Bilo je veliko vzponov in tudi padcev. V športu in v življenju na splošno drugače ne gre. Kateri dogodek na prehojeni poti bi še posebej izpostavili? In katero tekmo, če je to mogoče?

»Izpostaviti katero koli tekmo je težko, kajti vsaka je izjemno pomembna. Mogoče tisto s člansko ekipo, ko sem kot najmlajši v ekipi dobil tudi kapetanski trak. To je bilo leta 2009 na preizkušnji s Primorjem.«

Vmes ste se odpravili tudi v tujino – kakšni sta bili slovaška in kazahstanska izkušnja? Obdobje v avstrijski Radgoni vendarle ni bila tujina v pravem pomenu te besede.

»Na Slovaško sem se odpravil po propadu Mure 05, leta 2013. Nekaj malega priložnosti sem dobil, vendar so bile v ozadju stvari, ki se žal niso izšle v skladu z mojimi pričakovanji. Pot sem nadaljeval v Kazahstanu, kjer sem ostal do leta 2017. Kljub veljavni pogodbi in dobrim igram po menjavi na klopi nisem dobil več niti priložnosti, da bi se novemu trenerju lahko dokazal. Igranje pri Bad Radkersburgu je bila prijetna izkušnja, ostali so lepi spomini, saj nas je igralo precej Slovencev, ki smo bili zelo cenjeni.«

Jure Kljajić

Ali morda obžalujete kakšno odločitev? Si očitate, da bi morali kdaj kaj storiti drugače?

»Ko se neka zgodba konča, se vedno ozremo nazaj in pogledamo, ali bi lahko naredili kaj drugače. Verjamem, da sem se odločal pravilno. Ker sem vedno dal vse od sebe, si ne morem očitati ničesar.«

Za vas v šali pogosto pravijo, da ste najboljši zadnji vezni igralec na svetu z devetico na hrbtu. Kako ste sploh prišli do številke, ki je sicer v domeni napadalcev? Obstaja kakšno ozadje, kakšna zgodba?

»Ne bi rekel, da samo zadnji vezni, saj sem kar nekaj sezon odigral tudi v obrambi in svoje delo opravljal zelo dobro. Številke na dresih me povezujejo z rojstnimi datumi. Ko sem se vrnil v klub, sem želel imeti številko 90, vendar mi takrat niso dovolili, in ker je bila na voljo številka 9, sem izbral to. Tudi zato, ker ima partnerica rojstni dan devetega.«

NŠ Mura

V dolgih letih pri Muri in ob vsega spoštovanja vrednem številu nastopov ter s svojim odnosom do dresa ste si zagotovili mesto med klubskimi legendami – kaj vam to pomeni?

»Ali me bodo v klubu dojemali kot legendo, bo pokazal čas. Vesel pa sem, da sem za Muro odigral toliko tekem in da sem s svojim odnosom zmeraj pokazal, kako se bori za črno-beli dres. Nikoli, res nikoli nisem škodoval klubu. Najboljših stvari na svetu ni mogoče videti, treba jih je čutiti v srcu.«

A pri navijačih imate kljub vsemu tudi »greh« – eno leto ste branili barve Nafte.

»Vsak ima pravico gledati na stvari drugače. Jaz bi dejal, da sem tam začel nabirati prvoligaške izkušnje, ki so mi že v naslednji sezoni in nato v nadaljevanju kariere prišle zelo prav.«

Kdo je najboljši igralec, s katerim ste delili slačilnico?

»Na nogometni poti sem imel veliko dobrih soigralcev, zato bi zelo težko navedel samo enega.«

Jure Kljajić

Glede najboljšega trenerja najbrž ni kakšne dileme. Ali pač?

»V karieri sem imel kar nekaj dobrih trenerjev, od katerih sem se veliko naučil. Glede najboljšega pa dileme ni, saj sva tudi največ sodelovala. To je Ante Šimundža. Njegova strokovnost, poštenost, delavnost, redoljubnost so vrline, ki bi morale odlikovati vsakega trenerja.«

Prihajate iz Apač, kjer je močna mariborska navijaška baza – je kraj bolj obarvan črno-belo ali vijoličasto?

»Apače so morda res nekoliko obarvane vijoličasto, vendar se je z mojo vrnitvijo k Muri, leta 2018, to razmerje skoraj izenačilo. Sicer pa ni pomembno, kakšno barvo nosiš, ampak kakšen človek si. Ne nazadnje nas nogomet povezuje in bogati.«

Jure Kljajić