Azaleje za začetnike: nasveti za sajenje, nego in cvetenje
Le redkokateri rod grmovnic ponuja toliko pestrosti in lepote, kot ju pomladi razkazujejo sleči in azaleje. Zelo obsežni rod je po zaslugi žlahtniteljev bogatejši še za tisoče sort, tako da je ljubiteljski vrtnar ob nakupu močno v zadregi, katerega lepotca ali lepotico naj izbere. Ponujamo vam nekaj nasvetov, da se boste lažje odločili.
Rod Rhododendron, ki vključuje tudi skupino azalej, šteje več kot tisoč vrst v naravi, s človeško pomočjo in pozornim opazovanjem pa se je seznam podvrst, križancev in sort podaljšal na približno 28.000 imen! Rastline so vseh velikosti, od desetcentimetrskih pritlikavcev do visokih dreves, cvetovi pa se resnično odpirajo v celotnem barvnem spektru. Če na vrtu nikakor ne moremo oblikovati kotička s kislo prstjo, ker naš vrt leži sredi kamnite (apnenčaste) krajine, si lahko pomagamo tako, da sleč posadimo v večjo posodo, v katero nasujemo poseben substrat, namenjen kisloljubnim rastlinam.
Odločilno je rastišče
Sleči nimajo dokončne velikosti ali oblike in lahko počasi rastejo tako rekoč neskončno dolgo. Rastišče odločilno vpliva na hitrost rasti: v blagem, vlažnem podnebju bodo rasli dvakrat tako hitro kot v suhih in mrzlih krajih. Večino sort lahko obrezujemo, če se preveč razrastejo, to pa ne velja za nekatere vrste, posebno tiste z gladko skorjo – ti ne bodo odgnali znova. Pripadnike skupine drobnolistnih slečev in azalej lahko obrežemo po cvetenju.
Četudi imamo majhen vrt, ni nujno, da bi se morali odpovedati pomladnim slečem, saj ni malo nizko rastočih sort. Najboljši učinek bomo dosegli, če bomo nizko rastoče sleče posadili v večjih skupinah, saj bodo prekrili večjo površino in bodo opaznejši. V dobro založenih drevesnicah bodo znali svetovati, katere sorte so primerne za vaše (omejene) možnosti. Ne smemo pozabiti, da je tolikšna množica sort nastala prav zato, ker želijo žlahtnitelji razširiti ponudbo za čim bolj različne rastne zahteve, želje ljubiteljev po barvah in velikosti, odpornosti proti škodljivcem, pa tudi zaradi ambicij, da se z novo sorto zapišejo v zgodovino hortikulure.
Vednozelene ali japonske azaleje so bujno cvetoče in zanesljive. Najbolj jim ustreza rastišče na severni strani, kjer jih obseva sonce, medtem ko jih z juga ščiti rahla senca. Posadimo jih v odcedno prst v skupinah, tako da bodo v maju in juniju ustvarile barvito preprogo. Dvignejo se od deset centimetrov do približno en meter.
Po botaničnih kriterijih spadajo med azaleje tisti pripadniki rodu Rhododendron, ki imajo samo pet prašnikov.
Zagotovimo ustrezno prst
Sleči in azaleje potrebujejo rahlo, kislo prst, zato nima smisla zapravljati denarja za sadike, če nismo pripravljeni poskrbeti tudi za primerno prst. Da bi pusto, peščeno prst obogatili, ji dodamo čim več organskih snovi. Najprimernejša je listavka, prav tako dober je tudi doma pripravljen kompost, na primer iz odpadlih iglic ali kompostiranega drobljenega lubja. Ko se lotimo priprave ustrezne prsti za naš novi sleč, moramo to storiti na čim večji površini okoli prostora, kamor bomo vsadili sadiko iz lončka. Tako bo rastlina imela dovolj prostora za rast v naslednjih letih. Če je podlaga odcedna, potem zadošča, da pripravimo plast, debelo do 30 cm, in vanjo posadimo izbrano sadiko.
PREBERITE TUDI:
Začetniki kupijo vrečo šote, misleč, da so kupili kislo prst, vendar s tem ne bodo veliko dosegli. Resda je šota kisla in pomaga ohranjati vlago, vendar nima notranjega ustroja, nobene hranilne vrednosti, niti ni učinkovita zastirka. Tudi substrat, ki ga ponujajo za kisloljubne rastline, je večinoma sestavljen iz šote, vendar s primesmi.
Voda ne sme zastajati na rastišču
Pri sajenju moramo biti pozorni, da jih ne posadimo pregloboko – koreninski splet mora biti tik pod površjem, sicer lahko uničimo rastlino. Prav tako ne smemo naložiti debele plasti zastirke pod krošnjo. Pred sajenjem moramo sadiko dobro navlažiti, vendar mora voda iz sadilne luknje odteči. Substrat okoli rastline po sajenju sicer utrdimo, a ne s stopali.
Sleče, ki niso v lončku, sadimo med oktobrom in aprilom, tiste v lončku pa načeloma kadarkoli, vendar jih moramo pri poletnem sajenju temeljiteje in redno zalivati. Če želimo gojiti sleč v posodi, moramo prej zagotoviti, da v posodi ne bo zastajala voda. Sadimo jih v zanje namenjeni substrat, ki mu dodamo kanec kremenčevega peska ali drobljenega lubja. V dnu posode naj bo več lukenj, ki se med rastjo ne smejo zamašiti.
Menda je skoraj odveč dodati, da slečev ne zalivamo z vodo iz vodovoda, saj ta vsebuje preveč kalcija. Zagotovimo si deževnico ali vsaj zalogo postane vode iz omrežja.
Gnojimo raje manj kot več
Sleči in azaleje ne potrebujejo dosti gnojenja. Če lepo rastejo in cvetijo, jih pustimo pri miru. Gnojilo dodajamo le, če želimo spodbuditi res hitro rast, če so videti rumenkasti ali če je krošnja redka. Primerna so vsa gnojila, ki jih ponujajo posebej za sleče, ogibajmo se le takih z visokim deležem dušika, saj bi lahko »zažgali« liste. Pol prgišča potresemo pod krošnjo grma od začetka maja do konca junija in to zadošča. Gnojila ne dodajamo pozneje, saj bi spodbudilo rast poganjkov namesto cvetnih popkov. Tekoča gnojila so primerna za sleče v posodah.
Naj sleče obrezujemo?
Če sleču rastišče zelo godi, bo z leti prerasel predvideno velikost in izgubil prvotno strnjeno obliko. Ker sleči niso grmi, ki bi jih lahko rezali kot forsitijo ali dren, se jih ne upamo obrezati, da ne bi prihodnjo pomlad ostali brez cvetov.
Vendar lahko vzamemo škarje v roke, le pozorno moramo opazovati naše sleče. Ti cvetijo na konceh poganjkov, ki so stari vsaj leto dni. Popke nastavijo že prejšnje poletje (torej v letu pred pomladjo, ko zacvetijo), zato jih režemo takoj, ko odcvetijo. S tem rastlini zagotovimo čas, da razvije nadomestne poganjke in popke in se pripravi na prihajajočo zimo.
Listi izraščajo v obliki rozete, zato veje oziroma poganjke režemo tik nad listno rozeto. Tik pod njo so speči brsti, ki po rezi razvijejo novo listno rozeto. Posamične veje ne smemo krajšati za več kot polovico dolžine, oziroma največ od 40 do 50 centimetrov.
Prvotno strnjeno rast bomo znova spodbudili s tem, da bomo krajšali obodne veje in tako osvetlili notranje vejice. Te bodo začele poganjati nove poganjke in zgostile rast. Pri vsakoletnem obrezovanju ne odrežemo več kot nekaj centimetrov poganjkov. Med obrezovanjem pogosto stopimo vstran in opazujemo, ali nismo zarezali pregloboko.
Večina slečev večje rasti, mnoge sorte in tisti z gladko skorjo nikakor ne prenesejo globoke rezi, zato jih skušajmo oblikovati sproti. Če pa popravljamo svoje ali tuje napake, pomagajmo grmu spomladi z dodatnim gnojenjem in zastirko, poleti pa ga med sušnimi obdobji ne pozabimo zaliti.
Azaleje se od slečev razlikujejo med drugim po tem, da imajo skrite listne brste po vsej dolžini vej in ne le na konceh. Zato bomo pri obrezovanju lažje našli primerno mesto, kar pa ne pomeni, da smemo rezati globlje kot pri sleču.
Ne sadimo pod drevesi
Sleči ne uspevajo najbolje pod drevesnimi krošnjami. Drevesne korenine lahko sleču odvzamejo potrebno vlago, krošnja pa mu omeji dostop svetlobe, zato raste neenakomerno, pretegnjeno. Primerna družba za sleče so okrasne češnje, japonski javorji, jerebike, glogi in nekateri iglavci: bor, macesen in cedra. Vsem tem je skupno, da imajo razmeroma redke krošnje, ki dopuščajo prehod dela svetlobe.
Plusi ter minusi vrst in sort
Velikolistne vrste slečev imajo navadno zanimivejše listje, potrebujejo pa bolj zavetno lego. Navadno cvetijo zgodaj (med marcem in začetkom maja), zato jih sadimo tja, kjer jih ne bodo ujele pomladne pozebe. Nekatere vrste potrebujejo nekaj let, preden začno cveteti, zato moramo biti potrpežljivi.
Sorte večje rasti imajo barvitejše cvetove in začno cveteti že kot mlade rastline. Navadno so odpornejše in lažje prenesejo, če jih oplazi pozeba. Žal pa njihovo listje ni posebej privlačno, zato so po cvetenju videti vse enako.
Primerna družba
Sleči si v naravi izberejo družbo sorodnih rastlin, kot so pierisi, češmini, sroboti, orlice, avriklji, lilije. Na vrtu jim lahko zagotovimo družbo teh in podobnih rastlin, ki niso požrešne, kot so vrtnice, zimzelen in rese.
Ne dišijo vsi rododendroni in azaleje
Posebna odlika nekaterih slečev in azalej je prijeten vonj cvetov. Zanimivo je, da dišijo predvsem tiste vrste in sorte, ki cvetijo v pastelnih barvah: belkasto, rumenkasto ali rožnato. Kaže, da pigmenti, ki zagotavljajo cvetje močnih barv, predvsem rdeče ali oranžno, preprečujejo razvoj genov, ki razvijajo aromo.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
