Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Mogoče zato, ker so moji dnevi zadnje čase precej polni – zdaj še bolj kot poleti. Tudi v tej številki revije STOP je kar nekaj tem, ki so mi osebno zelo blizu. Glasba, televizija, film in seveda knjige. Ta teden izide tudi novi roman Jureta Godlerja, ki bo gotovo navdušil ljubitelje dobrih kriminalk. Mene je, kot že veste, saj sem dobila novinarski izvod in ga prebrala z velikim užitkom. Pri knjigah sem zahtevna. Če me zgodba ne potegne, jo brez slabe vesti odložim. Življenje je prekratko za slabe knjige. No, to sem “pohrustala”. Potem je tu pogovor z Jernejem Čampljem, pri katerem sva se sprehodila čez toliko različnih tem, da sva na koncu pristala še pri receptih. Jesen je pač čas, ko zelo rada kuham. Tudi Jernej svojo ljubezen do kuhanja mojstrsko vplete v predstavo Zadnja večerja, tako da sva se hitro znašla tam, kjer se ljudje prej ali slej znajdemo vsi: pri hrani. Ne vem, kako vi preživljate jesenske dni, jaz postanem popolna zapečkarica. Rada sem doma, premikam stvari, urejam, dodajam in si potem dopovedujem, da nisem ničesar kupila, ampak sem samo “osvežila prostor”. Moram priznati, da sem absolutni maksimalist. Moja dnevna soba je sprehod skozi spomine naše družine, mojo priljubljeno filmografijo, temačno literaturo in raznorazne predmete z zgodbo - Ne, to ni navlaka! Minimalizem pri meni nima možnosti. Bela stena bi me po dveh dneh spravila v paniko. Zato sem se v teh dneh odločila, da bom osvežila barvo sten. Ker, kot sem že večkrat napisala, spremembe so stalnica v življenju. V kotu imam seveda tudi gramofon, ki je poleti miroval. Zdaj pa sem ga spet zagnala in na njem se znajde vse mogoče: od mainstream klasike do temačnega novega vala in modernejših zadev. Minuli teden mi je kitarist zasedbe Angel’s Ex, Niko, v dar prinesel njihov novi album na vinilu. Prozorna vinilka me je povsem navdušila – in ne samo na pogled. Tudi njihove pesmi zvenijo drugače kot na pretočnih platformah. Zvok iz gramofona ima nekaj, česar digitalni svet ne zna povsem ponoviti. Poleti mi nekako ne paše. Jeseni pa je skoraj kot božanje duše. Angel’s Ex so mladi fantje, ki delajo res dobro glasbo in ob tem vsak zase uspešno hodijo po svoji življenjski poti. Všeč mi je, ko so mladi tako predani glasbi. Tudi jaz sem bila. In moj Nikolas je. Mogoče še bolj kot jaz. Ustvarja skoraj vsak dan. Tudi njegova besedila so se spremenila, odrasla z njim. Če je pred leti prepeval o najstniških tegobah in zabavnih srečanjih, se zdaj loteva bolj čustvenih tem. Vidim, kako svojo življenjsko pot predeluje skozi glasbo. Mogoče je to zanj neke vrste terapija. V pesmih pove tisto, česar sicer ne. Tisto, kar boli. Tu je naredil velik korak naprej in nanj sem res ponosna. Vidim pa tudi, da je odrasel. Vedno manj me potrebuje. Potrebuje svoj mir, svoj prostor in svojo zasebnost. Seveda je to dobro. Pomeni, da postaja neodvisen in da je pripravljen na svet tudi brez pomoči vedno zaskrbljene mamice. Po drugi strani pa … joj, kje so dnevi, ko sva skupaj gledala Strelo McQueena, pekla palačinke in hodila na Andrejev sejem, kjer sva najraje zavila v hišo strahov? Tega ni več. So pa druge stvari. Zdaj se lahko z njim pogovarjam skoraj o vsem – o življenju, svetu, o tem, kam drvi tehnologija in kam drvi človek sam. In ko pogledam okoli sebe, vidim, da imam srečo. Okoli mene je kup ljudi, ki me osrečujejo. Družina, Nikolas, mladi umetniki, prijatelji in tudi sosede, ki so medtem postale prijateljice. Ko bom zaključila te vrstice, bom šla na našo skupno teraso. Malo bomo pokramljale, si polepšale večer in zaokrožile dogodke dneva. Tako nekako, kot se prej ali slej zaokroži vsak letni čas, leto, … in nenazadnje tudi življenje.