Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

James Dean je umrl pri 24 letih, še preden sta v kinematografe prišla dva od treh filmov, v katerih je odigral glavne vloge. Občinstvu je ostal v spominu kot mladenič, ki se upira svetu. Ljudje, ki so ga poznali, pa so se spominjali tudi njegove duhovitosti, trme, osamljenosti in vedenja, s katerim jih je znal prizadeti.

Profimedia

Februarja 1955 je James Dean v Fairmountu v Indiani stopil v trgovino Wilbura Hunta, ki je prodajal pohištvo in krste. Fotograf Dennis Stock ga je za reportažo revije Life spremljal v kraj, kjer je odraščal. Dean je zlezel v eno od krst, prekrižal roke na prsih in pogledal fotografa. »Slikaj,« je rekel. Life posnetka ni objavil. Sedem mesecev pozneje, po Deanovi smrti, je obšel svet.

Mladi igralec je imel ob fotografiranju za seboj prvo glavno filmsko vlogo, a film še ni prišel pred občinstvo. V naslednjih mesecih se je njegova kariera strmo vzpela, nato pa končala v prometni nesreči. Podoba prezgodaj umrlega upornika je kmalu zasenčila človeka, ki se ni tako preprosto prilegal svoji filmski vlogi.

Otroštvo brez matere

James Byron Dean se je rodil 8. februarja 1931 v Marionu v Indiani. Mati Mildred mu je drugo ime izbrala po svojem najljubšem pesniku Byronu. Po selitvi družine v Kalifornijo ga je vpisala k pouku violine in stepa. Bil je droben, močno kratkoviden deček z debelimi očali.

Profimedia

Maja 1940 je Mildred zbolela, 14. julija pa umrla. Jimmy je imel devet let. Oče Winton, zobotehnik, ni zmogel skrbeti zanj. Babica ga je pospremila v Indiano z vlakom, ki je prevažal tudi materino krsto. Odtlej je živel na kmetiji strica Marcusa in tete Ortense Winslow, v kvekerskem gospodinjstvu.

O izgubi matere je pozneje dejal: »Mama mi je umrla, ko sem imel devet let. Je pričakovala, da bom naredil, vse sam?« Oče je ostal v Kaliforniji in ga skoraj ni obiskoval. Deanov srednješolski trener Paul Weaver je njun odnos opisal takole: »Vse življenje si ni prislužil očetove odobritve.«

V Fairmountu Jimmy ni veljal za mračnega samotarja. Igral je košarko in bejzbol, se ukvarjal z atletiko ter bil zelo priden učenec. Na zaključni šolski slovesnosti maja 1949 je prebral molitev in prejel medaljo za najboljšega športnika.

Profimedia

Motorno kolo je dobil pri trinajstih. »Zvenel je kot raketa. Slišal si ga tri kilometre daleč,« se je spominjal tamkajšnji trgovec. Stric Marcus je pozneje o nečakovi samozavesti razmišljal z obžalovanjem: »Če bi le enkrat padel, bi bilo morda vse drugače. Težava je, da se ni nikoli poškodoval in da ni nikoli našel ničesar, česar ne bi znal skoraj takoj.«

Poraze je težko prenašal. Spomladi 1949 je zmagal na govorniškem tekmovanju na ravni zvezne države. Na tekmovanju v Koloradu, kjer so se pomerili tekmovalci iz vseh ZDA, pa je zavrnil mentoričino zahtevo, naj nastop skrajša. »Ne morem, če tega ne čutim,« ji je odvrnil. Ni se uvrstil v finale. Na vlaku domov ni spregovoril, leta pozneje pa je novinarjem zatrjeval, da v Koloradu sploh ni nastopil.

Očarljiv, a nemogoč

Pisateljica Edna Ferber je Deanovo spremenljivost opisala z besedami: »En trenutek očarljiv, naslednji odbijajoč.«

Obe plati je poznal Elia Kazan, režiser filma Vzhodno od raja, ki mu je odprl vrata v film. Londonskemu časniku je nekoč zaupal: »Večino časa je bil popolnoma nemogoč.«

Dean je redno zamujal. Med snemanjem filma Upornik brez razloga je nekoč pustil ekipo eno uro čakati pred zatemnjeno garderobo, medtem ko je pil vino in igral na bongo bobne. Nato je sedemminutni prizor odigral v enem samem poskusu. Ko so ga predstavili enemu od vodilnih mož studia Warner, je gledal v tla, pred njim metal kovance in naposled kar odkorakal. Scenaristu Stewartu Sternu je pozneje priznal: »Če kdaj ugotoviš, zakaj sem se tako obnašal, mi, prosim, povej.«

Njegova duhovitost je v pripovedih o težavnem igralcu pogosto ostala ob strani. Posnemal je Chaplina, Kazana in Clifta. Njegova imitacija risanega junaka Mr. Magooja je bila tako dobra, da jo je režiser Nicholas Ray vključil v scenarij.

Profimedia

Pri denarju je biti včasih neprijetno stiskaški. Ko si je Ursula Andress v restavraciji Villa Capri naročila zrezek, ji je zabrusil: »Zakaj ne moreš jesti špagetov za 65 centov?« V isti restavraciji mu je natakar uredil kotiček v shrambi, kjer je lahko jedel sam. Sedel je kar na zaboju za pomaranče.

Igralka Mercedes McCambridge je v njem videla predvsem osamljenega mladeniča: »Potreboval je, da ga kdo poboža. Osamljenost je iz njega udarjala kot val. Za talent oprostiš marsikaj, Jimmy pa ga je imel na pretek.«

Ljubezni brez preprostega odgovora

Tudi Deanovega ljubezenskega življenja ni mogoče povzeti z nekaj zanesljivimi oznakami. Njegovo najbolje dokumentirano razmerje z moškim je bilo razmerje z oglaševalskim direktorjem Rogersom Brackettom v letih 1951 in 1952. Potrjujejo ga pričevanji dveh neodvisnih prič in sodni dokumenti. Brackett ga je opisal z besedami: »Ljubil sem ga in Jimmy je ljubil mene.«

V istem obdobju je bil Dean v razmerju z igralko Liz Sheridan, ki za Bracketta ni vedela. Iz dokumentov ameriške naborne službe izhaja, da je leta 1951 in ponovno leta 1954 pred komisijo izjavil, da je homoseksualec, ter bil razvrščen v kategorijo 4-F. Po drugi strani je menda kar pet žensk vprašal, ali bi se poročile z njim. Znamenitega stavka o njegovi spolnosti, »ne bom šel skozi življenje z eno roko, zvezano za hrbtom«, v tiskani obliki ni mogoče izslediti pred letom 1991. Elizabeth Taylor je opozorila predvsem na njegovo mladost: »Ni se še odločil. Ko je umrl, je imel 24 let.«

Devet dni s porschejem

Dean je začel dirkati marca 1955. Nastopil je na treh dirkah: v Palm Springsu je zmagal v razredu novincev, v Bakersfieldu osvojil tretje mesto, v Santa Barbari pa mu je počil bat. Studio Warner mu je med snemanjem Velikana prepovedal dirkanje. Dirka v Salinasu naj bi bila njegova prva po koncu snemanja.

Avtomobil Porsche 550 Spyder je kupil 21. septembra 1955. Ličar Dean Jeffries je na pokrov naslikal startno številko 130 in napis »Little Bastard«. Ta vzdevek naj bi Deanu nadel kaskader Bill Hickman. Avtomobil je imel devet dni. Z njim ni nastopil na nobeni dirki.

V petek zjutraj, 30. septembra, je svojega mačka zaupal prijatelju in mu pustil na roko napisana navodila za hranjenje. To velja za njegov zadnji znani zapis.

V delavnici Competition Motors mu je mehanik Rolf Wütherich predlagal, naj porscheja do Salinasa odpelje sam, da bi se motor utekel. Vgradil mu je varnostni pas, vendar se Dean ni pripel. Okoli 13.15 so krenili iz Hollywooda: Dean in Wütherich v spyderju, Hickman in fotograf Sanford Roth pa za njima v kombiju.

Med potjo mu je Wütherich svetoval: »Ne poskušaj zmagati. Poskusi za drugo ali tretje mesto.« Okoli 15.30 ju je južno od Bakersfielda ustavil policist Otie V. Hunter. Deanu je napisal kazen, ker je vozil 105 kilometrov na uro na odseku z omejitvijo 89 kilometrov na uro. Desetletja pozneje je povedal: »Zame je bil samo še en tip, ki je vozil prehitro.«

Okoli 17.15 se je Dean ustavil pri Blackwells Cornerju. Srečal je dirkača Lancea Reventlowa in Brucea Kesslerja ter se z njima dogovoril za večerjo v Paso Roblesu. To je njegov zadnji dokumentirani pogovor.

Pol ure pozneje je na križišču cest 466 in 41 pri Cholameju 23-letni študent Donald Turnupseed s fordom zavijal levo in zapeljal čez Deanov pas. Sonce je bilo nizko, srebrni spyder pa v bleščanju težko opazen.

Dean se je poskušal izogniti trčenju, vendar mu ni uspelo. Avtomobila sta trčila skoraj čelno. Porsche se je dva- ali trikrat prevrnil ter obstal v jarku, forda je odneslo 12 metrov po nasprotnem pasu. Wüthericha je vrglo iz vozila.

Ocene Deanove hitrosti se razlikujejo. Pogosto se omenja 137 kilometrov na uro, policist Ron Nelson, ki je preiskoval prizorišče, pa jo je javno ocenil na približno 89 kilometrov na uro. Lahka aluminijasta karoserija spyderja ob trčenju ni zagotavljala zaščite.

Mimoidoča z medicinsko izobrazbo je na Deanovem vratu še zatipala šibek utrip. Ob 18.20 so v bolnišnici v Paso Roblesu ob prihodu potrdili njegovo smrt. Preiskava jo je opredelila kot nesrečo brez kaznivega naklepa, Turnupseedu pa niso pripisali krivde.

Deanove zadnje besede niso zanesljivo dokumentirane. Wütherich je pod prisego povedal, da se trenutkov pred trčenjem in po njem ne spominja.

Slava po smrti

Profimedia

Pogreb je bil 8. oktobra 1955 v kvekerski cerkvi v Fairmountu. Zaprto krsto je nosilo pet Deanovih nekdanjih soigralcev iz srednješolske košarkarske ekipe.

Studio Warner je aprila 1956 sporočil, da je za pokojnega igralca prejel pet tisoč pisem oboževalcev. Do jeseni naj bi jih prihajalo že šest tisoč na teden. Odnos dela medijev do njegovih občudovalcev pa se je spremenil. Junija so Newsweek, Life, Look in Variety v nekaj tednih objavili presenetljivo podobne članke, ki so jih prikazovali kot ljudi s psihičnimi težavami. 

Razbiti porsche so razstavili v salonu, obiskovalci pa so z njega trgali koščke. Leta 1960 je izginil. Pripovedi o domnevno prekletem avtomobilu izvirajo skoraj v celoti od Georgea Barrisa, lastnika razbitine, ki je z njo služil.

Dean je odigral glavne vloge v treh filmih, a le eden je doživel premiero v času njegovega življenja. Upornik brez razloga je prišel v kinematografe 27 dni po njegovi smrti.

Fotografija iz trgovine v Fairmountu je medtem dobila pomen, ki ga ob nastanku ni imela. Dean je rad zbijal šale, s katerimi je ljudi spravljal v zadrego. Ko je tistega februarskega dne legel v krsto, je bila to še ena njegova potegavščina. Po septembrski nesreči je bilo na posnetku težko videti samo to.

Deset stvari, ki jih o Jamesu Deanu morda niste vedeli

Profimedia

1. V Indiano se je vrnil z materino krsto.
Po materini smrti leta 1940 je devetletnega Jimmyja k sorodnikom pospremila babica. Potovala sta z vlakom, ki je prevažal tudi mamino krsto.

2. Zobno protezo je uporabljal za potegavščine.
Kot deček je med guganjем na vrvi v skednju padel in si izbil sprednje zobe. Pozneje je rad sredi pogovora snel protezo, da bi osupnil sogovornike. Včasih je trdil, da je zobe izgubil v nesreči z motorjem.

3. Sedem mesecev pred smrtjo se je fotografiral v krsti.
Posnetek je februarja 1955 v Fairmountu naredil Dennis Stock. Revija Life ga takrat ni objavila; svet je obšel po Deanovi smrti.

4. Zbiral je tudi posnetke srednjeveške glasbe.

»Zbiram vse od glasbe 12. in 13. stoletja do skrajnih modernistov,« je povedal novinarju Miku Connollyju. Njegove zvočnike, obešene na tramove, naj bi slišali pet ulic daleč.

5. Njegov zadnji znani zapis je namenjen skrbi za mačka.
Siamskega mačka mu je podarila Elizabeth Taylor. Po stricu ga je poimenoval Marcus. Pred zadnjo vožnjo ga je zaupal prijatelju in mu pustil navodila za hranjenje. Listek so pozneje prodali na dražbi.

6. Usodni avtomobil je imel devet dni.
Vozilo Porsche 550 Spyder s številko šasije 550-0055 je kupil 21. septembra 1955, v njem pa umrl 30. septembra. Vse tri dirkaške nastope je opravil z drugim avtomobilom.

7. Doma je hranil obešalno zanko.
Živel je v brunarici na naslovu 14611 Sutton Street v Sherman Oaksu, za katero je plačeval 250 dolarjev najemnine na mesec. Imela je podstrešje z dostopom skozi loputo, spalnice pa ne. Med opremo so bili plakati bikoborb, bikovi rogovi, bela medvedja koža, lastnikove puške, obešalna zanka s filmskega prizorišča in bronasti orel Irving.

8. Njegov nasvet voznikom pogosto navajajo drugače.
Septembra 1955 ga je za oddajo Warner Bros. Presents intervjuval Gig Young. Dean je mladim voznikom svetoval: »Vozite umirjeno, eee, življenje, ki ga boste morda rešili, bi bilo lahko moje.« 

9. Najboljšemu prijatelju je predlagal poroko.
Poleti 1955 je Lewu Brackerju rekel: »Veš, kaj, Lew, midva bi se morala poročiti … Mislim, tako prav bi bilo priti domov k nekomu, ki te razume.«

10. Steva McQueena je spoznal zaradi pokvarjenega motorja.
Ko se je Deanu pokvarilo motorno kolo, je na njem za njim sedel Martin Landau. Motor je popravljal mladi Steve McQueen, tedaj mehanik, ki še ni bil igralec.

Film in TV

Nekoč Sofia Zobotrebec, potem pa svetovna diva

Film in TV

Osemdeset minut filma, skoraj petindvajset minut aplavza