Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prav nam, prebivalcem prelepe Slovenije. Nam, ki smo bili do zdaj povsem zadovoljni s tem, da se naše spletne strani končujejo na .si. Trump je 22. septembra v govoru pred Združenimi narodi oznanil, da umetna inteligenca zanj ne bo več AI, ampak »super intelligence« – SI. (superinteligenca). Teden pozneje je z izvršnim ukazom ameriškim zveznim organom naročil, naj novo poimenovanje tudi uradno uporabljajo.

In internetni špekulanti so naredili tisto, kar znajo najbolje: zavohali so priložnost in začeli množično kupovati slovenske domene. Seveda sem se v zgodbo ujela tudi jaz. Leta tečejo in človek prej ali slej začne razmišljati, kako za vraga bo nekoč preživel s pokojnino, s katero bo najbrž nemogoče kupiti že osnovne stvari. In pomislila sem: kaj pa, če je to tudi moja priložnost? Sobotno dopoldne sem tako namesto pranja perila preživela v iskanju svoje bodoče pokojnine. Na spletu. In glej ga, zlomka – čeprav se imam za človeka, ki je pri tehnoloških zadevah precej na tekočem, sem bila že skoraj prepozna. Lov na domene .si je bil v polnem razmahu. Avgusta se je registriralo približno sto domen na dan, zdaj pa jih gre na tisoče. Ko to pišem, jih je bilo samo v zadnjih 24 urah registriranih več kot 17.000. Skoraj vsaka smiselna kombinacija, ki mi je prišla na misel, je bila že zasedena. Nekaj sem vendarle ujela. Kaj, vam seveda ne bom povedala. Človek nikoli ne ve. Morda bom čez nekaj dni dobila elektronsko pošto kakšne multinacionalke, ki bo ugotovila, da brez moje domene preprosto ne more živeti. Jaz jo bom, seveda s težkim srcem, prodala za kakšen milijon. In vprašanje moje pokojnine bo rešeno. Ali pa se bom preprosto zbudila. Če sem namreč poštena, nisem ravno človek, ki bi mu denar padal z neba.

Res rada tu in tam zavijem v trgovino, kupim novo maskaro ali šminko, a danes je že navadno življenje postalo dovolj drago, da za velike nakupovalne podvige niti ni prostora. Cene so šle tako navzgor, da se včasih počutim kot upokojenka v televizijskem prispevku s tržnice, ki se spominja časov, ko si je človek z običajno plačo lahko brez posebnih matematičnih operacij kupil zelenjavo. Vsak teden grem v Gorico na obvezno »špežo«, kot ji rečemo Primorci, a tudi pri sosedih ni več tistega občutka, da si za svoj denar dobil bistveno več. Še pred nekaj leti smo pisali, da bo srednji razred počasi izginjal in da se bo svet delil na zelo bogate in vse druge. Marsikdo je ob tem zamahnil z roko. Danes pa poglejte okoli sebe: koliko ljudi, ki pošteno in pridno delajo, si lahko brez skrbi privošči dostojno življenje? Zelo malo. In ker očitno živimo v času, ko je resničnost pogosto bolj neverjetna od teorij zarote, še ena novica. V Sibiriji preiskujejo smrt 28-letne sodelavke protikužnega raziskovalnega inštituta. Po poročilih naj bi se v laboratoriju razbila epruveta z nevarnim povzročiteljem, ženska pa je pozneje umrla zaradi hude pljučnice. Ali je šlo za pljučno kugo, za zdaj ni potrjeno. Pod zdravstveni nadzor so dali skoraj 200 ljudi, ki so bili z njo v stiku, ruske oblasti pa zagotavljajo, da so razmere stabilne. Ko sem novico videla v italijanskih poročilih, me je vseeno malo zmrazilo. Kuga ima že sama kot beseda dovolj zgodovinske teže, da človeka ne pusti ravnodušnega. In tako smo spet pri superinteligenci. Domene se kupujejo kot zlato, umetno inteligenco preimenujemo, svet je tehnološko pametnejši kot kadarkoli prej, jaz pa se vse pogosteje sprašujem, ali človeška inteligenca pri vsem tem morda izgublja tla pod nogami. Kam pravzaprav drvimo? P. S.: Ta uvodnik lahko preberete tudi na spletni strani, ki se, kakopak, konča s superinteligentno domeno .si – na revijastop.si.