Naši znani obrazi obožujejo živali
Ob svetovnem dnevu varstva živali smo slavne Slovence vprašali, v katero žival bi se za en dan najraje spremenili.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekateri bi poleteli kot orli ali vrabčki, drugi bi uživali v brezskrbnem mačjem življenju. Ob pripovedovanju o živalih, ki so jih zaznamovale, pa so z nami delili tudi ganljive zgodbe o posvojitvah in reševanju živali v stiski.
Igralka Darja Reichman
Najbrž bi se spremenila v mačka. In to zato, da bi mogoče malo bolje razumela svojega, kako se počuti, kaj razmišlja, kje ga boli ... Moj muc je tudi živalica, ki me je do zdaj tudi najbolj zaznamovala, saj sobivanje z domačo živaljo, in to že 11 let, pusti velik pečat. Na žival se navežeš in hočeš ali nočeš postane član družine. On je tudi tista žival, ki sem jo rešila, da ne bi ostal sam sredi mrzle jeseni in zime, ko se je znašel v živi meji pri hiši v Istri. Po predvidevanjih veterinarjev je bil takrat star komaj slabih sedem tednov. Rešujem tudi pikapolonice v bazenu na Koleziji, čeprav vem, da je to dokaj brezsmiselno. Večkrat sem že rešila tudi kakšnega mladega ptiča, kosa ali goloba, ki še ni znal leteti, in mu nudila zavetje na terasi. Pogosto pomagam živalim tudi z donacijami.
Igralka Maja Kunšič
Najraje bi bila črna, lena, lepo rejena mačka pri dobrih lastnikih. Ker verjamem, da črne mačke v resnici prinašajo srečo in ne obratno, in ker rada predem. Prav vsaka žival, s katero sem sobivala, je pustila v meni neizbrisljiv pečat, tako da je moje srce polno odtisov mačjih in pasjih šapic, zaradi katerih sem bogatejša.
Novinar in voditelj Simon Rosc
Če bi se lahko za en dan spremenil v katerokoli žival, bi bil pes. Psi so mi že od nekdaj najljubši, poleg tega se mi zdi, da znajo življenje jemati precej bolje kot ljudje – veselijo se majhnih stvari, živijo v trenutku in so neverjetno zvesti. Zanimivo bi bilo za en dan svet doživeti skozi njihove oči (in nos). Prav zato bi rekel, da so največji pečat v mojem življenju pustili psi. Pri njih me najbolj navdušujeta njihova iskrenost in brezpogojna naklonjenost. Pes ne potrebuje veliko, da je srečen, hkrati pa ti lahko da ogromno. Še danes se spomnim dogodka iz otroštva, ko sem našel ptička, ki ni mogel leteti. Zelo sem si želel, da bi ga rešil, zato sem ga vzel v oskrbo in mu skušal pomagati po svojih najboljših otroških močeh. Žal se zgodba ni srečno končala in ptičku ni uspelo preživeti. Me je pa ta izkušnja že zelo zgodaj naučila, kako krhko je lahko življenje in da je vredno pomagati, tudi kadar se na koncu ne izide tako, kot bi si želeli.
Voditeljica Alenka Kesar
Če bi se za en dan lahko spremenila v katerokoli žival, bi bila gotovo mačka. Mačke so me že v otroštvu povsem očarale. Rada bi vedela, kako doživljajo svet, kaj si mislijo o nas, ko nas tako pomenljivo opazujejo, in predvsem, kako jim uspe tako mojstrsko združevati popolno samosvojost z neverjetno nežnostjo. Priznam tudi, da bi mi zelo prijal en dan njihovega brezskrbnega poležavanja. V mojem življenju ni pustila največji pečat ena žival, ampak cel mačji rod petih muck, ki je letos prišel v naše življenje prav na moj rojstni dan. Njihov prihod je naše življenje dodobra obrnil na glavo, predvsem pa ga je neverjetno obogatil in popestril. Vsak mucek je imel svoj značaj in prav vsak nam je zlezel pod kožo. Dva smo obdržali, preostali pa so dobili lepe, tople domove. Še danes ne morem verjeti, koliko veselja, nežnosti, a tudi skrbi lahko v življenje prinese pet tako majhnih bitij. Prav teh pet muck je bilo tudi naša največja reševalna akcija. Njihova mama Lili je po treh tednih po skotitvi izginila in nenadoma smo morali zanje poskrbeti sami. Hranjenje na stekleničko, nega, nočno vstajanje, kot bi znova imela dojenčka. Ljubezen do muck je še bolj povezala našo družino, nam narisala največji nasmeh. Zdaj je sreča še toliko večja, ker sta Madame in Garni ostala pri nas doma ter smo dobili vrelec ljubezni.
Igralka Violeta Tomič
Ves čas rešujem in posvajam živali. O tem imam ogromno zgodb. Če bi se lahko spremenila v žival, bi se najraje v kakšno od naših muc. Imam dve rešenki iz Mačje hiše, ki kraljujeta v stanovanju in na balkonu, jesta, spita in se igrata. Imata točno notranjo uro in natančno ob 17. uri zahtevata večerjo. Z našo veliko kangalko Šivo se odlično razumeta, včasih složno kradejo hrano, če jo pozabim na pultu nezaščiteno. Muca Kepa je želvovinka in je že tretja po vrsti. Prvo je povozil avto 2. februarja 2002 in grozovito smo jokali, a je že oktobra prišla nova, identična, pa je dobila enako ime iz navade in je dočakala 17 let. Danes je z nami že Kepa tretja, saj verjamemo, da ne umre, temveč gre samo po novo telo in se spet vrne k nam. Nikoli ne bo pozabljen moj prvi pes Buda, ki sem ga posvojila v Gmajnicah, starega tri leta. Bil je hud alergik in ogromen kuža zlatega srca. Bil je moja senca. Ogromnih psov ljudje po navadi ne jemljejo, meni pa je pes ena sama ljubezen in te ni nikoli preveč. Z mano je bil 12 let in povsod sva se potepala skupaj. Vedno bo ostal v mojem srcu, nepozabljen. Ker imajo hišni ljubljenčki krajše življenje, so te izgube res hude. Kadar vidim žival v stiski, ne morem pogledati stran. Če bi lahko, bi posvojila vse zapuščene kužke in nekaj mačk.
Najbolj boleč spomin je od lani, ko mi je na vikend prišel mucek, ki je bil čisto poseben. Izbral si je mene, čeprav nisem ves čas na domačiji, z mano pa tudi ni mogel, ker imam doma že dve muci. Ker je bil res vztrajen, sem ga hranila in začela spuščati v hišo, zraven pa sem molila, naj ga nekdo vzame k sebi. Ves čas me je osvajal, skakljal ob meni in celo tekel za avtom, ko sem odhajala. Toda nekega dne ni hotel čez prag, umiril se je, jaz pa nisem vedela, da je nekaj hudo narobe, dokler ni bilo prepozno. Ne vem, kaj se je zgodilo? Ali je bil bolan, ali ga je kdo zastrupil ... Grozovito sem jokala, saj nisem niti slutila, da mi je potepuški muc tako zlezel pod kožo.
Igralec Matej Zemljič
Verjetno bi si želel biti kakšna mogočna ptica, denimo orel, da bi lahko svet videl z druge perspektive. Žival, ki je v mojem življenju pustila največji pečat, je gotovo pes, saj sem z njim preživel več kot polovico svojega življenja. Tudi danes me psi zelo hitro spravijo v dobro voljo.
Igralka Ksenija Mišić
Spremenila bi se v muco, zato ker bi lahko počela, kar se mi zljubi, spala, ko se mi zljubi, predla in se igrala. Ves dan bi me crkljali in me stregli z vseh strani. Tega je bila deležna moja muca Milton, ki me je osvobodila paničnega strahu pred mačkami. Postala sem njihova oboževalka. Nikola Tesla je izjavil, da so muce energijske antene … Pravijo, da vidijo v človeka, vidijo, kdo zares je. Neodvisne so in človeku v stiski nudijo tolažbo. Pred nekaj leti sem na vikendu našla malo in zapuščeno mucko ter ji našla lastnika. V parku smo reševali sovico, ki je padla iz gnezda. Mali polh, ki je padel z drevesa in smo mu poskušali pomagati, pa ni preživel.
Komik in ultramaratonec Andrej Težak - Tešky
Včasih sem si želel biti krt za vedno, ker je tako »underground« kot večina stvari, ki jih jaz počnem ... vsaj na začetku. Danes bi bil orel. Razprl bi krila in letel nad vsem, kar sem v življenju naredil, potem pa bi zamahnil s krili in za nekaj časa izginil nekam daleč. In tako nenadno, kot sem odšel, bi se vedno tudi vrnil. Nazaj. Ker tukaj sem jaz. Rešil sem Reo, mojo psičko, s katero so zelo grdo ravnali prejšnji lastniki. Od takrat sva nerazdružljiva, z mano je na tekih, tudi zelo dolgih, in z mano je na odru. Če me kdaj povabijo na kakšen sestanek in v stavbo psi ne smejo, premaknemo lokacijo sestanka ali pa naredijo izjemo. To ni edina zgodba, v kateri sem rešil življenje živali, me je pa gotovo najbolj zaznamovala.
Pevka Ivica Vergan
Bila bi vrabček. Njegova živahna radovednost. To je prav lepa izbira. Vrabček je majhen, a živahen, pogumen in svoboden. Ni mu treba biti največji ali najmočnejši, da ima svoje mesto pod soncem. Morda bi kot vrabček rada prosto letala, kamor bi želela, posedala na vejah in opazovala svet, živela preprosto in brez preveč skrbi, imela svoje ljudi oziroma svojo majhno jato, vsak dan našla kakšno drobno veselje. Včasih je želja biti vrabček pravzaprav želja po lahkotnosti in svobodi. V času korone sem imela doma dva para ovac in koz. Eni se je med kopito zataknil žebelj. Seveda sem se potrudila, da sem ji ga odstranila. Zelo hvaležna ovčka mi je potem vedno sledila in želela biti v moji bližini.
E-novice · Estrada
