In to v enaki zasedbi, kot je posnela čislani prvenec (Z)godbe. »Nihče se ni zamenjal v bendu. Verjetno zato, ker nismo ekskluzivni, vsak se lahko udejanja v postranskih projektih,« pravi klaviaturistka Polona Janežič, Boštjan Narat pa dodaja, da je Katalena »najbolj prijetno delovno mesto, kar bi si ga lahko zamislil«. Po številnih nastopih doma in na tujem, kjer so predstavljali zakladnico slovenskih napevov skozi fuzijo rocka, funka in jazza, je za njimi precej zgodb.

Boštjan: Enci benci katalenci je bila predstava za otroke in tiste, ki to še znajo biti. Koncertno predstavo v Cankarjevem domu je režirala Ivana Djilas, življenjska sopotnica Boštjana Gombača in ena najbolj priznanih domačih režiserk. Predstavo smo večkrat ponovili v različnih slovenskih krajih. In jo še bomo. Gre za koncertno-gledališko predstavo, ki bazira na seštevankah, na katerih smo naredili svoje reintepretacije.

Polona: Šlo je za našo prvo gledališko formo koncerta. Prej nikoli nismo uporabljali scenografije, kvečjemu na proslavah, pa še takrat je šlo za precej asketsko izvedbo. Ta predstava je sledila vsem elementom gledališča: dramaturgija, zgodba (sicer precej abstraktna), barviti kostumi, maska.

Boštjan: Moje mokre sanje od mladosti so rock opera. Enci benci katalenci ni daleč od tega. Bi pa rad povedal kakšno kompleksnejšo zgodbo. Imam idejo, a vam je ne izdam.


Več spominov Katalene preberite v novi številki revije Vklop!