Dalida – Na odru boginja, za vrati osamljena ženska
Rodila se je v Kairu, v Pariz prišla z igralskimi sanjami in s pesmijo Bambino postala ena največjih evropskih zvezd.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Pela je v desetih jezikih, se iz kraljice popevk prelevila v disko divo in svojo podobo spreminjala hitreje, kot se je spreminjala moda. Toda za bleščicami in aplavzi je ostajala Yolanda – ženska, ki je vse življenje iskala ljubezen, dom in mir.
V začetku maja 1987 bi morala Dalida pripraviti kovčke za nove nastope. Pri štiriinpetdesetih je bila še vedno velika zvezda, znana od Pariza do Rima, Kaira, Bejruta in Tokia. Namesto novega odhoda pa so jo 3. maja našli mrtvo v njeni hiši na Montmartru. Ob njej je ostalo kratko sporočilo: »Življenje mi je postalo neznosno. Oprostite mi.«
Ta stavek je čez njeno življenje razgrnil temno senco. Dalido danes prepogosto predstavljajo le kot nesrečno divo, ki so jo spremljale smrti moških iz njenega življenja. Toda bila je veliko več: ena najbolj vztrajnih, prilagodljivih in mednarodnih izvajalk evropske popularne glasbe, ki je preživela več glasbenih obdobij, ne da bi postala lastni muzejski eksponat.
Deklica, ki se je bala teme
Rodila se je 17. januarja 1933 v kairski četrti Šubra kot Iolanda Cristina Gigliotti. Njena starša sta bila Italijana iz Kalabrije. Oče Pietro je bil prvi violinist kairske opere. Ko je bila Yolanda še dojenčica, je dobila hudo okužbo oči, zato jih je imela približno 40 dni prekrite s povoji. Oče jo je v tem času miril z igranjem violine. Zaradi posledic okužbe in škilavosti je prestala več operacij, v šoli pa poslušala zbadljivke zaradi očal. Težave z očmi so jo spremljale vse življenje. Za žensko, katere obraz je pozneje poznal ves svet, pogled v ogledalo že od otroštva ni bil nedolžna stvar.
Druga svetovna vojna je posegla tudi v njihov dom. Ker je bil italijanski državljan, so očeta leta 1940 internirale britanske oblasti v Egiptu. Po vrnitvi je bil po pričevanjih družine spremenjen in nasilen. Umrl je leta 1945, ko je bila Iolanda stara 12 let. Njeno otroštvo torej ni bilo brezskrbna predzgodba bleščeče kariera.
Mis Egipta osvaja Pariz
Po šolanju se je zaposlila kot strojepiska, vendar je sanjala o tem, da bi postala igralka. Leta 1954 je osvojila naslov mis Egipta, začela delati kot manekenka in dobila nekaj filmskih vlog. Izbrala si je ime Dalila, po junakinji, ki jo je v filmu Samson in Dalila igrala Hedy Lamarr. Na božični dan leta 1954 je odletela v Pariz, prepričana, da jo tam čaka film. Ni je. Ker na avdicijah ni bila uspešna, je začela obiskovati ure petja in nastopati v kabaretih. Dalila je postala Dalida. To je postalo ime, ki ga je bilo težko pozabiti.
Opazili so jo direktor Olympie Bruno Coquatrix, programski direktor radia Europe 1 Lucien Morisse in založnik Eddie Barclay. Nato je leta 1956 prišla pesem Bambino. Radio jo je vztrajno vrtel, občinstvo jo je vzelo za svojo in lepotna kraljica iz Kaira je postala francoska zvezda. Septembra 1957 je za uspeh pesmi prejela zlato ploščo, v Olympii pa nastopila ob Charlesu Aznavourju.
Moški, ki je ustvaril Dalido in izgubil Yolando
Lucien Morisse je skrbel za njene pesmi, radijsko promocijo in podobo, med njima pa se je razvila ljubezen. Poročila sta se 18. aprila 1961, toda medenih tednov ni bilo: Dalida je skoraj takoj odšla na turnejo. Zakon je hitro razpadel, potem ko se je zaljubila v igralca in slikarja Jeana Sobieskega. Leta 1962 je kupila hišo na Rue d'Orchampt na Montmartru, kjer je živela do smrti.
Ko je Francijo preplavil mladostniški val yé-yéja, bi lahko pevka iz petdesetih postala staromodna. Dalida se je odzvala s prepričljivo preobrazbo. Leta 1964 je postala svetlolaska in iz prikupne pevke prerasla v veličastno sredozemsko divo. Pela je Itsi Bitsi Petit Bikini, Les Enfants du Pirée in La Danse de Zorba, gostovala po Evropi, Aziji, Kanadi in arabskem svetu ter snemala v vedno novih jezikih.
Noč v Sanremu, ki je spremenila vse
Jeseni 1966 je spoznala italijanskega kantavtorja Luigija Tenca, nemirnega, politično angažiranega glasbenika, ki je preziral blišč zabavne industrije. Za Sanremo je napisal Ciao amore, ciao, ki sta jo po tedanjih pravilih vsak v svoji različici izvedla oba. Pesem je 26. januarja 1967 izpadla že v prvem krogu. Tenca so naslednje jutro našli mrtvega v hotelski sobi; našla ga je prav ona, Dalida. Smrt so označili za samomor. Zaradi nepravilnosti v prvotni preiskavi so desetletja krožili dvomi, vendar je italijansko pravosodje po novi preiskavi leta 2006 znova potrdilo, da naj bi si sodil sam, čeprav dvom še vedno lebdi v zraku. Tenco naj bi namreč imel zanesljive dokaze, da je v festivalsko dogajanje vpletena celo mafijska združba … A to je druga zgodba.
Koliko je bilo v zgodbi o veliki ljubezni in napovedani poroki resnične intime ter koliko promocije pred festivalom, ni mogoče zanesljivo razvozlati. Dalidin pretres pa je bil resničen. Približno mesec dni pozneje je v pariškem hotelu poskušala končati življenje z barbiturati. Preživela je in se 5. oktobra vrnila v Olympio. Občinstvo je ni pričakalo kot poraženke, ampak kot žensko, ki se je vrnila iz teme.
Iz lahkotnih popevk v pesmi, ki so bolele
Po Sanremu ni bila več ista pevka. Brala je Freuda in filozofska dela, zanimali sta jo joga in psihoanaliza, odpotovala je v Indijo. Tudi repertoar je postal zrelejši. V Ferréjevi Avec le temps je bolečino »zapela« tako, da se je zdelo, kot bi pripovedovala samo o sebi. Njen mlajši brat Bruno, znan kot Orlando, je prevzel vodenje njene kariere, ona pa pridobila več nadzora nad delom. Ko Olympia ni verjela v njen novi program, je leta 1971 dvorano najela sama in zmagala. Leto prej je zaradi samomora umrl Morisse.
Sledil je niz velikih pesmi. Z Alainom Delonom je posnela Paroles, paroles, zapeljiv pogovor med moškim, ki obljublja vse, in žensko, ki lepim besedam ne verjame več. Prišle so Il venait d’avoir 18 ans, več kot sedemminutna glasbena pripoved Gigi l’amoroso, disko različica J’attendrai in arabska Salma Ya Salama.
Dalida je konec leta 1967 res zanosila v kratki zvezi z mladim italijanskim študentom. Odločila se je za takrat še nezakonito prekinitev nosečnosti; zapleti so ji onemogočili, da bi pozneje imela otroke. Zato so mnogi v pesmi Il venait d’avoir 18 ans, zgodbi zrele ženske in mladeniča, videli njen dnevnik. Orlando je takšno razlago zavrnil in pojasnil, da jo je navdihnil Colettejin roman Le Blé en herbe. Pri Dalidi sta se resnična izguba in umetnost pogosto dotikali, vendar nista bili vedno isto.
Bleščice kot orožje
Dalida je razumela moč podobe. V petdesetih je bila ženstvena lepotica, po Sanremu skoraj svetniška figura v dolgih belih oblekah, nato hollywoodska zvezda in kraljica diska v zlatu, bleščicah in drznih razporkih. Ni le sledila modi, temveč je z njo razlagala, kdo je.
Leta 1978 je nastopila v newyorški dvorani Carnegie Hall, januarja 1980 pa v pariškem Palais des Sports pripravila spektakel z 11 plesalci, 30 glasbeniki in 12 kostumskimi preobrazbami. Vseh 18 predstav je bilo razprodanih. Uradni arhiv danes navaja skoraj tisoč posnetih skladb v desetih jezikih in več kot 125 milijonov prodanih plošč, čeprav se starejše prodajne ocene razlikujejo. Nesporno je bila ena redkih evropskih zvezd, ki je enako prepričljivo nagovorila francosko, italijansko, nemško in arabsko občinstvo.
Njena garderoba je bila del predstave. Pariški modni muzej Palais Galliera je leta 2017 razstavil zbirko več kot 200 oblek in dodatkov, ki mu jo je podaril Orlando. Med njimi so kreacije Balmaina, Lorisa Azzara in Yvesa Sainta Laurenta. To niso le relikvije zvezdnice, temveč kronika treh desetletij mode in spreminjanja ženske odrske podobe.
Grof brez grofije in zadnji udarec
V sedemdesetih je v njeno življenje vstopil Richard Chanfray, ki se je predstavljal kot grof Saint-Germain. Burna zveza je trajala približno devet let in se končala leta 1981. Julija 1983 je tudi Chanfray umrl. Tudi on si je sodil sam. Dalida je tako v 16 letih na enak način izgubila Tenca, Morissa in Chanfraya. Mediji so iz tega naredili zgodbo o »prekleti« pevki. Privlačna razlaga je tudi krivična: za njihove smrti ni bila odgovorna ona, njene depresije pa ni mogoče pojasniti z enim dogodkom.
Zadnja vrnitev v Kairo
Leta 1986 se je približala sanjam, zaradi katerih je nekoč odšla v Pariz. Egiptovski režiser Youssef Chahine ji je zaupal glavno vlogo v filmu Šesti dan po romanu Andrée Chedid. V zgodbi iz Kaira med epidemijo kolere je igrala perico Sadiko, ki poskuša rešiti vnuka. Odpovedala se je glamurju in pokazala igralsko moč, ki je zgodnji filmi niso znali izkoristiti. Kritiki so jo pohvalili, občinstvo pa filma ni sprejelo.
Vrnitev je bila simbolna, ne odrešilna. Navzven je še delala in načrtovala koncerte, v zasebnosti pa so se stopnjevali osamljenost, utrujenost in depresija. Umrla je v noči na 3. maj leta 1987. Umrla je tako, kot so umrli njeni trije moški.
Yolanda je odšla, a Dalida ostala
Pokopali so jo na pokopališču Montmartre, blizu hiše, v kateri je preživela 25 let. Leta 1997 so v bližini po njej poimenovali trg in postavili bronasti doprsni kip kiparja Aslana. Dalida je postala tudi pomembna ikona istospolne skupnosti. K temu niso prispevali le bleščice in disko, temveč njena mešanica moči in ranljivosti ter javno izraženo razumevanje do homoseksualcev v času, ko to za veliko zvezdo ni bilo samoumevno.
Njena največja sposobnost je bila, da je iz pesmi drugih ljudi naredila svojo resnico. Mnoge uspešnice so bile priredbe, vendar v njenem glasu niso zvenele izposojeno. Ko je pela o čakanju, odhodu, praznih besedah ali smrti na odru, je občinstvo verjelo, da posluša njeno življenje. Včasih ga je res. Drugič je poslušalo popolno profesionalko, ki je vedela, kako se iz bolečine naredi umetnost.
Yolanda Gigliotti je hrepenela po miru, družini in ljubezni, ki bi trajala. Dalida pa je obvladala nekaj drugega: nenehno preobrazbo. Preživela je rock'n'roll, yé-yé in disko, iz temnolase lepotice postala platinasta diva ter se iz pevke lahkotnih popevk razvila v interpretko velikih čustvenih pesmi. Njeno zadnje dejanje je bilo tragično, njeno življenje pa veliko večje od njegovega konca.
E-novice · Estrada
