»Mislim, da sem nekoga ubil!«
To je bila noč, ko je glasbena legenda postala morilec ... Ustvarjal je največje uspešnice, nato je v svojem dvorcu ubil igralko
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bil je genij, ki je pop glasbi podaril slavni »zvočni zid« in delal s skupino The Beatles, Tino Turner in Johnom Lennonom. Bila je igralka, ki je verjela, da je njen najboljši čas šele pred njo. Njuni poti sta se prekrižali le za nekaj ur – dovolj, da se je rodila ena najtemnejših zgodb Hollywooda.
Pok ob zori
Bilo je 3. februarja 2003, ura je kazala okoli pet zjutraj. Pred mogočnim dvorcem Pyrenees Castle v Alhambri na obrobju Los Angelesa je v avtomobilu čakal šofer Adriano De Souza. Nekaj ur prej je tja pripeljal svojega delodajalca, glasbenega producenta Phila Spectorja, in njegovo gostjo iz nočnega kluba.
Potem je, kot je pozneje pod prisego povedal na sodišču, zaslišal pok. Po njegovem pričevanju je Spector stopil iz hiše z revolverjem v roki in izrekel stavek, ki je zaznamoval preostanek njegovega življenja: »Mislim, da sem nekoga ubil.«
Šofer je poklical policijo. Ta je v preddverju dvorca našla mrtvo žensko, sesedlo na stolu. Umrla je zaradi strela v usta; revolver kalibra .38 je ležal pri njenih nogah. Ime ji je bilo Lana Clarkson. Stara je bila 40 let.
Ženska s svojo zgodbo
Lana Clarkson ni bila zgolj »igralka, ki jo je ubil Phil Spector«. Rodila se je 5. aprila 1962 in odraščala na severu Kalifornije, nato pa se je visoka, samozavestna svetlolaska podala v Hollywood. Pojavila se je v kultni najstniški komediji Divji časi na gimnaziji Ridgemont (Fast Times at Ridgemont High), zaslovela pa z nizkoproračunskimi fantazijskimi filmi producenta Rogerja Cormana – najbolj z naslovno vlogo v filmu Barbarian Queen (1985), ki ji je prinesla status kraljice akcijskih B-filmov in zveste oboževalce po vsem svetu. Gostovala je tudi v serijah, kot so Trije so družba (Three's Company), The Jeffersons in Riptide. V devetdesetih letih so jo oboževalci toplo sprejemali na filmskih konvencijah, kjer je s podpisovanjem fotografij ohranjala stik z občinstvom, ki je ni pozabilo.
Pri štiridesetih se ni nameravala posloviti od igralstva. Pripravljala je komične projekte, pisala in verjela v nov zagon svoje kariere. Ker vloge niso zadoščale za preživetje, je leta 2002 sprejela službo gostiteljice v VIP-salonu slovitega kluba House of Blues na Sunset Stripu – kot začasni most do boljših časov. Njena mama Donna je na sodišču pričala, da je bila hči polna načrtov in optimizma. Imela je družino, prijatelje in prihodnost.
Deček, ki je hotel premagati svet
Kdo pa je bil moški iz dvorca? Harvey Phillip Spector se je rodil 26. decembra 1939 v Bronxu. Ko mu je bilo devet let, je njegov oče naredil samomor; na nagrobniku je pisalo »To Know Him Was to Love Him«: Če si ga poznal, si ga imel rad. Ta stavek je najstniški Phil pozneje spremenil v naslov pesmi svoje skupine The Teddy Bears, ki se je leta 1958 povzpela na vrh ameriške lestvice. Star je bil komaj 18 let.
Kmalu je stopil za mešalno mizo in v šestdesetih ustvaril nekaj, česar pop glasba še ni slišala: »zid zvoka«. Zamisel je bila preprosta in prevratna hkrati – v studiu je isti del hkrati igralo več klavirjev, kitar, basov in tolkal, vse skupaj pa je z obilo odmeva zlil v gost, veličasten zvok, ki je iz majhnih tranzistorskih radiev bučal kot simfonični orkester. Triminutne najstniške pesmi o ljubezni so v njegovih rokah zvenele kot majhne simfonije. Tako so nastale nesmrtne uspešnice: Be My Baby skupine The Ronettes, Da Doo Ron Ron skupine The Crystals in You've Lost That Lovin' Feelin' dvojca The Righteous Brothers, ena najbolj predvajanih skladb v zgodovini ameriškega radia.
Leta 1970 je dokončal album Let It Be skupine The Beatles, nato pa sodeloval še z Johnom Lennonom (Instant Karma!, soprodukcija albuma Imagine) in Georgeem Harrisonom (All Things Must Pass). Leta 1989 je bil sprejet v Hram slavnih rokenrola. Veljal je za enega najvplivnejših producentov 20. stoletja.
Demoni za zidovi dvorca
A za bliščem se je že dolgo skrivala tema. Po neuspehu veličastne skladbe River Deep – Mountain High Tine Turner leta 1966 se je užaljeni perfekcionist začel umikati iz javnosti. Sloves genija je vse bolj prekrival sloves ekscentrika: bil je nepredvidljiv, osamljen, obdan s telesnimi stražarji – in z orožjem. Iz studiev, kjer je v sedemdesetih snemal z Leonardom Cohenom in skupino Ramones, so prihajale zgodbe o pištolah, s katerimi je opletal kar med snemanji.
Le nekaj tednov pred usodno nočjo je novinarju Micku Brownu v redkem intervjuju sam priznal: »V sebi imam demone, ki se bojujejo z mano.«
Na sojenju je nato pet žensk pod prisego opisalo zastrašujoče podoben vzorec: Spector je bil z njimi sam, pil je in jim, ko so hotele oditi, grozil z orožjem. Melissa Grosvenor je pričala: »Stopil je do mene, mi prislonil pištolo med oči in rekel: 'Če poskusiš oditi, te bom ubil.'«
Obramba je poudarjala, da ta pričevanja ne dokazujejo, kaj se je zgodilo tisto noč. Toda za tožilstvo so bila ključ do resnice.
Zadnja noč
Spector je 2. februarja 2003 večer sklenil v House of Blues. Tam ga je sprejela Lana Clarkson, ki slavnega gosta sprva sploh ni prepoznala. Po koncu izmene, okoli druge ure zjutraj, je privolila, da gre z njim na pijačo k njemu domov. De Souza ju je odpeljal v Alhambro. Približno dve uri pozneje je bila mrtva.
Tožilstvo je trdilo, da ji je Spector, zvest svojemu dolgoletnemu vzorcu, preprečil odhod in ji v usta porinil revolver; drobne kapljice njene krvi na njegovem belem suknjiču naj bi dokazovale, da je stal tik ob njej. Obramba je odgovarjala, da je orožje ležalo pri njenih nogah, da so bile na njenih rokah sledi smodnika in da naj bi se Lana Clarkson, domnevno potrta zaradi kariere in financ, ustrelila sama. Sam Spector je že leta 2003 v intervjuju za revijo Esquire namigoval, da je šlo za samomor. Njeni najbližji so to odločno zavračali.
Dve sojenji, ena resnica
Prvo sojenje se je septembra 2007 končalo brez razsodbe: porota je obtičala pri deset proti dve – v prid obsodbe. Na ponovljenem sojenju je porota 13. aprila 2009 Spectorja spoznala za krivega umora druge stopnje. 29. maja 2009 je bil obsojen na zaporno kazen od 19 let do dosmrtnega zapora.
Nekdanji vladar glasbenih lestvic, ki je na sodišče prihajal v vedno novih ekstravagantnih lasuljah, je zadnja leta preživel v zaporniški zdravstveni ustanovi v Stocktonu, daleč od studiev, v katerih je nekoč krojil zgodovino popa. Umrl je 16. januarja 2021, star 81 let. Kalifornijska zaporniška uprava je sporočila, da je umrl naravne smrti v zunanji bolnišnici, končni vzrok pa je določil mrliški oglednik; po poročanju številnih medijev je nekaj tednov prej zbolel za covidom-19.
Ostala je glasba ...
Lanina mama Donna Clarkson, ki je med sojenjem dan za dnem sedela v sodni dvorani, je leta 2012 s Spectorjem sklenila poravnavo v civilni tožbi zaradi protipravne smrti. Pogoji so ostali zaupni, denar pa hčerke seveda ni mogel vrniti.
Spectorjeve pesmi se še danes vrtijo po radijskih postajah in vsakič znova odpirajo isto vprašanje: kako poslušati mojstrovine človeka, ki je bil obsojen za umor? Njegov glasbeni pečat je neizbrisen, njegova krivda pravnomočna – eno ne izniči drugega in eno ne opravičuje drugega.
Najpomembnejše pa je, da v tej zgodbi ne pozabimo prave glavne junakinje. Lana Clarkson ni bila stranski lik v padcu slavnega moškega. Bila je igralka, hči in prijateljica, ženska, ki je tisto noč zgolj sprejela povabilo na pijačo in ki bi si zaslužila prihodnost, o kakršni je sanjala.
E-novice · Estrada
