Beba Lončar in Beograd leta 1960
Lahkotna romantična komedija Ljubav i moda je leta 1960 na velika platna prinesla mladost ...
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
... sodobno modo, italijanske vespe, priljubljene pevce in podobo Beograda, ki se je želel približati evropskim prestolnicam. Film je iz komaj 17-letne Bebe Lončar naredil eno največjih jugoslovanskih zvezd, njegove pesmi pa poslušamo še danes.
Ko je mlada Sonja v krilu sedla na vespo in se zapeljala po beograjskih ulicah, se je zdelo, kot da je jugoslovanski film nenadoma odprl okno v neki drugačen, lahkotnejši svet. Namesto vojakov, tovarn in težkih povojnih zgodb so se na platnu pojavili študentje, manekenke, modni oblikovalci, zabave, glasba in ljubezenski zapleti.
Film Ljubav i moda, ki ga je leta 1960 posnel režiser Ljubomir Radičević, je bil za tedanje razmere nekaj svežega in nepričakovanega. Kritiki mu sprva niso bili naklonjeni, občinstvo pa ga je vzljubilo. Prav gledalci so poskrbeli, da je lahkotna romantična komedija preživela desetletja in postala eden najbolj priljubljenih jugoslovanskih filmskih klasikov.
Študentka, ki postane manekenka
Zgodba se začne, ko skupina študentov potrebuje denar za organizacijo letalske prireditve. Da bi ga zbrali, se odločijo pripraviti modno revijo za podjetje Jugošik. Pri tem se zatečejo tudi k manjšim prevaram in iznajdljivim zvijačam, vendar imajo ves čas plemenit cilj.
V središču zgodbe je študentka in jadralka Sonja Ilić, ki jo odigra Beba Lončar. Sonja zaradi skupnega načrta postane manekenka, ob pripravah na modno revijo pa se zaplete še v ljubezensko zgodbo z mladim modnim oblikovalcem Boro, ki ga je igral Dušan Bulajić. Med njima se vrstijo nesporazumi, ljubosumje in prepiri, preden se njuna zgodba seveda konča tako, kot se za romantično komedijo spodobi.
Film Ljubav i moda si lahko ogledate na Move TV
Toda film ni bil pomemben le zaradi zgodbe. Postal je svojevrsten posnetek Beograda na začetku šestdesetih let – mesta mladih ljudi, kavarn, motorjev, glasbe, novih oblačil in vedno močnejšega vpliva zahodnega življenjskega sloga. Filmska kritičarka Sandra Perović je ob obnovljeni različici filma poudarila, da je prinesel novo, urbano in meščansko razsežnost ter se približal predvsem tedanjemu italijanskemu filmu.
Dekle, ki so ga opazili na televiziji
Desanka Beba Lončar je bila ob snemanju stara komaj 17 let. Odraščala je v Beogradu, že kot dijakinja pa je bila na televizijskem natečaju izbrana za napovedovalko otroških oddaj. Prav tam so jo opazili filmski ustvarjalci.
Beba je pozneje povedala, da so avtorji v njej prepoznali sodobno mestno dekle, kakršno so potrebovali za Sonjo – samozavestno mladenko, ki se po mestu vozi z vespo, nosi široko krilo s spodnjim krilom in brez zadrege prevzame pobudo. Takšen ženski lik je bil za začetek šestdesetih let precej drzen in napreden.
Po eni izmed zgodb, ki jih je Beba pripovedovala več desetletij pozneje, naj bi bila vloga Sonje sprva namenjena drugi beograjski lepotici, Gordani Ilić. Njena mati pa naj bi nasprotovala temu, da bi se hči družila s »filmarji«, zato je priložnost na koncu dobila Beba. Njena mati je bila igralski karieri precej bolj naklonjena in je hčerino pojavljanje pred kamero podpirala.
Vespa je bila skoraj pomembnejša od igralke
Eden najbolj prepoznavnih prizorov filma je Sonjina vožnja z vespo. Danes se takšen prizor ne zdi nič posebnega, v začetku šestdesetih let pa je mlada ženska na skuterju predstavljala samostojnost, modernost in svobodo.
Med snemanjem so imeli ustvarjalci tudi precej praktične skrbi. Vespa je bila izposojena, zato so morali nanjo zelo paziti. Beba Lončar se je pozneje spominjala, da jo je režiser prosil, naj bo med vožnjo previdna – in če že mora pasti, naj poskuša rešiti vsaj skuter, da se ne bi poškodoval.
Sonja je s svojo podobo postala simbol moderne Beograjčanke. Bila je lepa, vendar ne nedostopna; samozavestna, vendar tudi igriva. Nosila je oblačila, ki so se razlikovala od tedanje vsakdanje ponudbe, saj kakovostnih in pisanih materialov v domači proizvodnji skoraj ni bilo. Prav premišljena kostumografija in modne kreacije so filmu dale posebno vizualno podobo, brez katere po mnenju poznavalcev najbrž ne bi dosegel tako trajnega uspeha.
Beba je postala sanjska ženska Jugoslavije
V letu nastanka filma se je Beba Lončar pojavila tudi v drami Deveti krug slovenskega režiserja Franceta Štiglica, toda prav vloga Sonje v filmu Ljubav i moda ji je prinesla množično priljubljenost. Čez noč je postala ena najbolj občudovanih mladih igralk in eden prvih velikih ženskih filmskih simbolov nove generacije.
Sledile so vloge v filmih Dvoje Aleksandra Petrovića, Dr režiserke Soje Jovanović in drugih domačih produkcijah. Pomemben korak v tujino je naredila z britansko-jugoslovanskim pustolovskim filmom The Long Ships oziroma Dolge ladje iz leta 1964, v katerem je igrala vikinško princeso. Leto pozneje se je preselila v Rim in v naslednjih letih snemala predvsem italijanske ter mednarodne filme.
Nastopila je v več deset filmih, med drugim tudi v komediji Signore & signori, filmu Casanova ’70 in številnih evropskih koprodukcijah. Njena kariera je trajala do začetka osemdesetih let, ko se je po rojstvu sina odločila umakniti iz filmskega sveta. V zgodovini pa je ostala predvsem kot Sonja – dekle na vespi, ki je predstavljalo nov, bolj sproščen obraz Jugoslavije.
Pesmi, ki so preživele film
Za trajni uspeh filma je bila skoraj enako pomembna glasba. Podpisala sta jo slovenski skladatelj in dirigent Bojan Adamič ter avtor številnih zimzelenih melodij Darko Kraljić.
V filmu nastopijo številna znana glasbena imena tistega časa. Občinstvo je lahko videlo in slišalo Iva Robića, Gabi Novak in Vlastimirja Đuzo Stojiljkovića, v manjši epizodni vlogi pa se je pojavil tudi mladi Arsen Dedić. Film je tako postal srečanje tedanjega igralskega in glasbenega sveta.
Največja uspešnica je postala pesem Devojko mala, ki jo je v filmu zapel Đuza Stojiljković. Pesem je bila tako priljubljena, da je ostala povezana z njegovim imenom vse do konca življenja. Čeprav je bil predvsem igralec, je posnel tudi več pesmi, toda nobena ni zasenčila njegovega filmskega šlagerja.
Zanimiva skrivnost se skriva tudi za prizorom, v katerem poje Sonja. Beba Lončar je razkrila, da glasu v resnici ni posodila sama. Pesem je odpela pevka Lola Novaković, Beba pa je med poznejšim usklajevanjem slike in zvoka le odpirala usta. Gledalci so bili dolgo prepričani, da v filmu resnično poje mlada igralka.
Idoli so pesem približali novi generaciji
Ko bi lahko Devojko mala že postala le spomin starejših gledalcev, jo je v začetku osemdesetih let znova odkrila beograjska novovalovska skupina VIS Idoli.
Njihova različica je izšla leta 1981 na mini albumu VIS Idoli. Staro filmsko melodijo so oblekli v sodobnejšo novovalovsko podobo in jo približali generaciji, ki prvotnega filma v kinematografih ni mogla videti. Nastal je tudi televizijski posnetek pesmi, zaradi katerega je Devojko mala ponovno postala ena najbolj prepoznavnih skladb jugoslovanske popularne kulture.
Prav to je eden od razlogov, da glasba iz filma še vedno živi. Pesmi so bile dovolj preproste in spevne, da so si jih gledalci hitro zapomnili, hkrati pa so bile povezane z idealizirano podobo mladosti, ljubezni in Beograda.
Igralska zasedba, polna legend
Poleg Bebe Lončar in Dušana Bulajića sta v filmu blestela dva velikana jugoslovanske komedije, Mija Aleksić in Miodrag Petrović Čkalja. Njuna prizora sta filmu prinesla prepoznaven humor, oba pa sta pozneje postala med najbolj priljubljenimi igralci nekdanje Jugoslavije.
Čkalja je skozi televizijske oddaje, serije, filme in radijske nastope postal skoraj sinonim za domačo komedijo. Umrl je leta 2003, vendar njegove vloge še naprej živijo v številnih ponovitvah.
Mija Aleksić je poleg komičnih igral tudi številne resne in dramske vloge. Umrl je leta 1995, istega leta kot Dušan Bulajić, filmski Bora iz zgodbe o ljubezni in modi.
Đuza Stojiljković je ostal dejaven v gledališču, filmu, na radiu in televiziji skoraj do konca življenja. Mlajše generacije so ga med drugim poznale iz serij Pozorište u kući in Srećni ljudi, za ljubitelje filmskih klasik pa je za vedno ostal tudi glas pesmi Devojko mala. Umrl je leta 2015.
Velika uspešnica in zadnji celovečerni film režiserja
Uspeh filma ima tudi nenavaden dodatek. Ljubomir Radičević po filmu Ljubav i moda ni več režiral nobenega celovečernega igranega filma. Pozneje je delal predvsem na televiziji in kot scenarist, osemnajst let po veliki uspešnici pa je sodeloval pri scenariju za film Nije nego.
Zakaj se po tako velikem uspehu ni vrnil k celovečerni režiji, ostaja eno zanimivejših vprašanj njegove kariere. Film, ki ga je ustvaril, pa je medtem zaživel življenje, daljše od življenj številnih njegovih ustvarjalcev.
Leta 2019 je Jugoslovanska kinoteka pripravila digitalno obnovljeno različico. Film so znova prikazali na velikem platnu, kjer so ga lahko odkrile tudi generacije, rojene več desetletij po njegovi premieri. Leta 2025, ob 65-letnici nastanka, je prav Ljubav i moda odprl poletni kino Jugoslovanske kinoteke v Beogradu.
Beograd, ki ga morda nikoli ni bilo – a si ga radi predstavljamo
Ljubav i moda danes ni zanimiv le kot romantična komedija. Je tudi časovna kapsula, v kateri so ohranjeni Beograd, moda, glasba in sanje neke generacije.
Mesto v filmu je brezskrbno, urejeno in polno priložnosti. Mladi ljudje letijo z jadralnimi letali, vozijo vespe, pripravljajo modne revije in verjamejo, da je mogoče nesporazume rešiti s pesmijo, šalo in poljubom. Resničnost leta 1960 gotovo ni bila vedno tako preprosta, toda prav zaradi te idealizirane podobe se gledalci k filmu vedno znova vračajo.
In ko po ulici odmeva Devojko mala, se Beba Lončar še enkrat zapelje skozi Beograd. Vedno mlada, samozavestna in elegantna – kot filmska zvezda, ki jo je ustvaril en sam nepozabni film.
E-novice · Estrada
