Tri smrti, vsaka s svojim obrazom
Ko pomislimo na Bato Živojinovića, se nam pred očmi najprej narišejo neustrašni partizani, epski podvigi in filmi, v katerih je sovražnik na koncu vselej potegnil kratko.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Njegovo ime je tako močno zraščeno s partizanskim žanrom, da se zdi, kot bi se legendarni igralec rodil z vojaško kapo na glavi in puško čez ramo. Poznejše generacije so si ga zapomnile predvsem kot obraz odločnega in skoraj nepremagljivega borca. Toda ena njegovih najboljših, najglobljih vlog je nastala v povsem drugačnem vojnem filmu – v mojstrovini, kjer ni velikih bitk, zmagoslavnih govorov in neuničljivih junakov.
Leta 1965 je v filmu Tri režiserja Aleksandra Petrovića odigral nekaj bistveno bolj zapletenega. Njegov lik, Miloš Bojanić, ni klasični heroj, ki bi s pogumnim dejanjem obrnil potek zgodovine. On večinoma opazuje. Včasih bi rad ukrepal, a so mu zvezane roke. Spet drugič mu življenje reši smrt nekoga drugega. Ko pa nazadnje le dobi moč odločanja, mu niti ta ne prinese odrešitve. V osemdesetih minutah se pred gledalcem zvrstijo trije prizori iz vojne, v vsakem izmed njih pa ima smrt povsem drugačen obraz. Film Tri je bil doma nagrajen, v tujini občudovan in celo uvrščen med pet nominirancev za oskarja, a je danes kljub temu precej manj znan od spektakularnejših uspešnic, kakršni sta Bitka na Neretvi ali Valter brani Sarajevo.
Glavno vlogo ima ... smrt.
Režiser Aleksandar Petrović je scenarij napisal s pisateljem Antonijem Isakovićem in film zasnoval kot triptih treh samostojnih, a vsebinsko neločljivo povezanih zgodb. Povezuje jih prav Miloš, ki ga Živojinović mojstrsko upodobi v treh različnih življenjskih obdobjih: kot zmedenega študenta, izčrpanega partizana in na koncu strogega častnika. Dogajanje sega od kaotičnega aprila 1941, ko se Kraljevina Jugoslavija sesuva pod nemškim napadom, pa vse do jeseni 1944, ko je osvoboditev že pred vrati.
Petrovića ne zanimajo vojaške operacije in junaški generali. V središče postavi povsem navadnega človeka in težko vprašanje: kaj se zgodi z našo vestjo, ko se pred našimi očmi smrt ponovi tolikokrat, da postane grozljiva stalnica? Naslov Tri zato ni naključje. Ne gre le za tri zgodbe, temveč za tri stopnje neizprosnega moralnega preizkusa.
Prva zgodba se odvija na podeželski železniški postaji. Ljudje v strahu čakajo na vlak, država razpada, v množici pa vre. V ozračju vsesplošne panike in jeze je dovolj že najmanjši sum. Nedolžnega fotografa, ki zaradi govorne napake ne more pojasniti, kdo je, osumijo vohunstva in ga brez sojenja ustrelijo. Miloš vse to opazuje, a ne stori ničesar. Sovražnik tukaj ni tuja vojska, temveč strah in nerazum, ki ljudi v trenutku krize obrneta drug proti drugemu.
Druga zgodba Miloša vrže v surov dinarski svet, kjer se kot partizan, lačen in premražen, umika pred nemškimi zasledovalci. Naleti na ranjenega tovariša in skupaj poskušata pobegniti, a hitro postane jasno, da obema ne bo uspelo. Ranjenec nase pritegne pozornost in konča v plamenih, živega zažgejo v kolibi. Miloš preživi, a je cena njegovega življenja plačana s krvjo nekoga drugega. Petrović tu grobo zavrne filmsko romantiko – žrtev je pogumna, a njena smrt ni olepšana z epsko glasbo ali višjim smislom. Ostanejo le kriki, ogenj in nemoč.
Najtežji pa je zadnji del. Jeseni 1944 je vojne skoraj konec, Miloš pa je zdaj partizanski častnik z močjo odločanja. Predenj pripeljejo skupino ljudi, obtoženih sodelovanja z okupatorjem, med njimi tudi mlado žensko. Njuna pogleda se srečata in za hip se zdi, da bo podvomil o njeni krivdi. A vojaški stroj je neusmiljen – ukaz za streljanje ostane nespremenjen. Medtem ko obsojence peljejo v smrt, gre mimo vesela svatovska povorka. Gledalec ostane sam z mučnim vprašanjem: je vojna v Milošu uničila sočutje ali je postal le majhen kolesce v kolesju nasilja, ki ga ne more ustaviti?
Od puljske Arene naravnost v Hollywood
Bata Živojinović je v vlogi Miloša ustvaril eno svojih najmočnejših kreacij prav zato, ker večino časa molči. Njegova igra ne sloni na dialogih, temveč na pogledu, govorici utrujenega telesa in tišini. To ni tisti legendarni Bata, ki z nekaj natančnimi streli reši svoje tovariše, temveč človek, ki preživi, a s seboj nosi vse težje moralno breme. Za svojo osupljivo predstavo je leta 1965 v Pulju upravičeno prejel zlato areno.
A uspeh se ni končal na Balkanu. Leta 1966 je Tri osvojil glavno nagrado v Karlovih Varih, navdušil New York in bil kot prvi jugoslovanski film odkupljen za ameriško kino distribucijo. Vrhunec je sledil 10. aprila 1967 na 39. podelitvi oskarjev. Film se je prebil med pet uradnih nominirancev za najboljši tujejezični film. Čeprav je kipec takrat odnesel francoski Moški in ženska Clauda Leloucha, je bila že sama uvrstitev izjemen dosežek in to še posebej zato, ker Tri ni bil preračunljiv zgodovinski spektakel, temveč mračna, črno-bela in izrazito avtorska protivojna drama.
Šestdeseta leta so bila nasploh zlata doba jugoslovanskega filma. Država je bila zaradi neuvrščenosti odprta proti Zahodu, domači avtorji, med njimi glavni akterji kasnejšega "črnega vala", pa so imeli svobodo eksperimentiranja. V tujini so njihovo družbeno kritičnost in zavračanje popolnih junakov razumeli kot vrhunsko umetniško iskrenost. Zastavljali so univerzalna vprašanja, ki so presegala lokalne meje.
Mojstrovina, ki je še zmeraj aktualna
Zakaj torej film Tri danes ni tako ponarodel kot velike partizanske epopeje? Odgovor je preprost: nikoli ni bil zasnovan kot množična zabava. Filmi, kot je Bitka na Neretvi, so ustvarjali mite, ponujali akcije in dialoge, ki so postali del pop kulture. Gledalcu so dovolili, da uživa v zmagoslavju dobrega nad zlim. Tri takšnega udobja ne ponudi. V njem ni zmage, ki bi jo lahko proslavili. Od gledalca zahteva razmislek in ga na koncu pusti v dvomu.
Minilo je več kot šest desetletij, a vprašanja, ki jih postavlja Aleksandar Petrović, so še vedno srh vzbujajoče aktualna. Kako hitro lahko strah množico spremeni v krvnika? Koliko je vredno preživetje, če stane življenje drugega? To je film o vojni brez velikih besed o miru in priznanje kinematografiji, ki si je upala o trpljenju spregovoriti brez mitiziranja. Tri ni zgodba o tem, kako človek postane junak, temveč brutalno iskrena slika o tem, kaj od človeka ostane, ko predolgo zre naravnost v oči smrti.
Film si lahko ogledate na platformi Move TV
Tudi če veste, o čem govori film Tri, in četudi ste ga pred leti že videli, je to delo, h kateremu se je vredno vrniti. Z razdalje več kot šestih desetletij njegove zgodbe učinkujejo še močneje, vprašanja o strahu, krivdi, maščevanju in človekovi vesti pa niso izgubila prav nič ostrine.
Film Tri si lahko ogledate na platformi MOVE TV. Poglejte si ga brez naglice. Ne le zato, ker gre za enega najpomembnejših jugoslovanskih filmov in eno najboljših vlog Bate Živojinovića, temveč zato, ker je to edinstvena filmska izkušnja, ki jo vsaka nova generacija razume nekoliko drugače. Nekaterih filmov namreč ne gledamo samo enkrat ... K njim se vračamo, ker nam ob vsakem ogledu povedo nekaj novega tudi o nas samih in o svetu okoli nas.
E-novice · Estrada
