Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

 

V akcijskih srhljivkah imata napetost in spektakularnost dogajanja navadno prednost pred logiko pripovedi, zato ni čudno, da vse skupaj marsikdaj bolj spominja na znanstveno fantastiko kot na kriminalno dramo. Ustvarjalci filma Ugrabitev metroja Pelham 123 (The Taking of Pelham 123) so imeli še to srečo, da so se lahko oprli na futuristično tehnologijo, s katero odgovorni nadzorujejo mrežo newyorške podzemne železnice, svoje je kajpada dodal tudi režiser Tony Scott z značilno ekscesnim manipuliranjem s filmskimi sredstvi.

 

Da je film pravzaprav remake trilerja Pirati v metroju iz leta 1974, pri vsem tem niti ni tako pomembno, kajti zgodba je primerno "osvežena" in prilagojena sodobnim spektakelskim zahtevam, to pomeni, da luknje v pripovedi bliskovito zamašijo z izdatnimi vizualnimi in zvočnimi atrakcijami, še preden se jih gledalec sploh zave.

Kljub zmagovitemu spoju visoke tehnologije in agresivnega kinematografskega sloga pa so hočeš nočeš vendarle v ospredju junaki iz mesa in krvi. Kralj negativcev je demonični Ryder (John Travolta), ki skupaj s pomočniki ugrabi kompozicijo podzemne železnice in iz mračnega tunela, kjer začasno parkira zaseženi metro z ujetimi potniki, tako brezhibno kontrolira nadzorni center, da mu nihče ne more do živega. Dobre fante zastopa nadzornik Garber (Denzel Washington), ki je zaradi suma korupcije začasno degradiran v dispečerja, tako da se ravno ob pravem času znajde na pravem kraju, da lahko razsodno komunicira z dozdevno poblaznelim ugrabiteljem, ki zahteva odkupnino v višini deset milijonov dolarjev, in sicer v eni uri, nato bo začel streljati talce.

Ryder deluje kot skrajno patološki lik, ki ga dozdevno bolj zanima pobijanje talcev kakor mamljivi milijoni, zato postavlja domala nemogoče zahteve in roke, da lahko zadovolji slo po krvi. A za fasado nebrzdane brutalnosti in poblaznele krutosti se po nareku scenarija skriva preračunljivi cinik, ki zvijačno komunicira z Garberjem in ga sili, da vpričo nadrejenih razgalja svoje umazane skrivnosti, hkrati pa neopazno pripravlja teren za svoj pravi, veliki, peklenski načrt. Ne eno ne drugo ni preveč prepričljivo, kajti nasilnež groteskno pretirava, za inteligentnega, domiselnega in tako rekoč “vsevednega” zvijačneža pa je videti nekam otročje naiven.

 

Nič dosti drugače ni z Garberjem, ki se iz sicer docela neprostovoljnega, a vendarle dovolj umirjenega, tako rekoč treznega in glede na razmere celo spretnega pogajalca prelevi v zagrizenega maščevalca in naposled celo v drznega akcijskega junaka. Če je Ryder priložnostna karikatura dvojne osebnosti, je Garber žrtev preobrazbene fantastike. Ker gre za edina lika, ki sta kolikor toliko razčlenjena, saj so drugi le ploske silhuete, končni vtis ni ravno navdušujoč. Nekaj podobnega velja tudi za film v celoti, saj s površno pripovedno konstrukcijo, vse prej kot domišljeno karakterizacijo, “ekscesnim” preobiljem vizualnih učinkov in primerno donečo zvočno kuliso ne preseže praga izvedbene rutine.

 

PLUS

Dinamična, čeprav pretirana izraba filmskih sredstev

 

MINUS

Šepava logika pripovedi, okorna karakterizacija, rutinsko površna režija