Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Glasbenik, producent in stand up komik Ali R Taha je odraščal v Siriji, v družini sirskih in iraških korenin, Slovenija pa je v zadnjih štirinajstih letih postala njegov drugi dom. Njegova glasba je podobno raznolika kot njegova življenjska pot: v njej se srečujejo arabska glasba, blues, flamenko, kubanski in italijanski vplivi, nekoč pa je igral celo metal. V Sloveniji je sodeloval pri različnih glasbenih, filmskih in gledaliških projektih, skozi umetnost in humor pa se loteva kulturnih razlik, stereotipov in vprašanja identitete.

Kakšni so vaši prvi spomini na glasbo?

V moji družini sem pravzaprav edini glasbenik. Oče je zdravnik, anesteziolog, mama pa medicinska sestra. Oče je zelo zgodaj opazil, da imam posluh oziroma glasbeni talent, zato me je spodbujal in mi predstavil glasbene inštrumente. Tako se je vse skupaj začelo. Pozneje sem se sam naučil igrati klavir, kitaro in bas.

osebni arhiv

Kakšno glasbo ste poslušali med odraščanjem?

Moja družina je zelo mešana. Oče je iz Iraka, njegova družina ima tudi perzijske korenine, mama je Sirka, oče pa je živel tudi na Kubi in v Španiji. Tako sem že kot otrok poslušal kubansko glasbo, flamenko in seveda arabsko glasbo. Ko sem bil mlad, sem igral metal, poslušal pa sem tudi italijanski pop, denimo Tiziana Ferra. Vedno me je zanimalo veliko različnih zvrsti.

Kako so vsi ti različni vplivi oblikovali vašo glasbo?

Ko ustvarjam, ne morem izključiti vsega, kar nosim v sebi. V moji glasbi niso samo orientalski vplivi. V njej so tudi blues, italijanska glasba, turška glasba in vse drugo, kar sem poslušal skozi življenje. Glasba, ki jo ustvarjam, je preprosto glasba, ki mi je všeč.

V Slovenijo ste prišli leta 2012. Česa se najbolj spominjate iz prvih mesecev tukaj? Je bil prihod za vas tudi kulturni šok?

V Slovenijo sem prišel študirat za avdioinženirja na SAE Institute in takrat sem živel z ljudmi iz različnih držav, zato selitev zame ni bila velik kulturni šok. Prihajam tudi iz precej mediteranskega okolja. Razlika je bila predvsem v dinamiki med ljudmi. Imam arabski temperament in potreboval sem nekaj časa, da sem ga nekoliko »filtriral« in se navadil na tukajšnji način komunikacije.

osebni arhiv

Kaj vam je bilo ob prihodu najtežje? Je bila med ovirami tudi slovenščina?

Slovenščina je težek jezik. V arabščini imamo spol in tudi dvojino, nimamo pa srednjega spola. Tudi sklanjanje uporabljamo drugače, predvsem v uradnem jeziku, ne toliko v vsakdanjem govoru. Zato se je bilo treba veliko naučiti.

Po štirinajstih letih življenja tukaj – koliko Slovenije je danes v vas? Se počutite tudi Slovenca?

Zelo sem zadovoljen s svojo slovensko identiteto. Ko sem lani junija v Abu Dabiju nastopil na uradnem praznovanju dneva državnosti Republike Slovenije, sem bil predstavljen kot slovenski glasbenik z iraškimi oziroma arabskimi koreninami. Lepo se mi je zdelo, da lahko nekdo povezuje slovenski in arabski svet. Ne želim izgubiti svojega izvora, hkrati pa je Slovenija pomemben del moje identitete.

Leta 2016 ste s petjem sedme kitice Zdravljice v arabščini na državni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku sprožili precej burne odzive. Kako ste jih doživeli?

Da, zaradi tega je nastalo precej razburjenja. Pojavili so se celo očitki, da gre za nekakšno islamsko propagando. Jaz sem na vse skupaj gledal predvsem kot glasbenik. Zame je bila to glasba. Poleg mene so jo v svojem jeziku zapeli tudi drugi: Damir Avdić v bosanščini, Nagisa Moritoki v japonščini, Chris Eckman v angleščini in Katinka Dimkaroska v makedonščini. 

osebni arhiv

Ste se v Sloveniji kdaj srečali z rasizmom ali predsodki?

Ne bi rekel, da sem rasizem doživljal v vsakdanjem življenju. Kakšne komentarje sem videl na YouTubu, vendar tega ne bi opisal kot svojo splošno izkušnjo Slovenije.

Kakšni so Slovenci, ko jih človek bolje spozna?

Mislim, da so Slovenci zelo prijetni, ko jih zares spoznaš. Ljudje so lahko ob prvem stiku nekoliko zadržani, ko pa se jim približaš, so precej drugačni od prvega vtisa. Slovenci so narod z dvema milijonoma ljudi, ki je moral svojo identiteto dolgo ohranjati, zato razumem, da jo želijo zaščititi. Hkrati pa mislim, da bi lahko v družbo vključili več različnih vplivov, tudi v glasbo in umetnost.

Kaj danes najbolj pogrešate iz Sirije in kaj bi pogrešali iz Slovenije, če bi odšli?

Sirijo pogrešam, ker sem z njo še vedno zelo povezan. Pogrešam tudi sonce. Pri Sloveniji pa bi zagotovo pogrešal njen mir.

Kako pogosto se lahko vračate v Sirijo in kako je bilo v vseh teh letih ohranjati stik z družino?

V nekem obdobju je minilo sedem let, preden sem družino znova videl. Zaradi razmer v Siriji ni bilo vedno varno potovati tja. Pozneje sem jih videl v Iraku. Tudi danes vrnitev v Sirijo zame ni nekaj povsem preprostega.

osebni arhiv

Kako danes spremljate dogajanje na Bližnjem vzhodu?

Težko je živeti leta 2026 in gledati, koliko radikalizma je še vedno med nami. Toda mislim, da gre človeštvo kljub vsemu v pravo smer. Groznih stvari je danes manj kot v preteklosti. Nismo popolni, vendar imamo pozitivno smer razvoja. Težko je spremljati vse, kar se dogaja, vendar je tudi to del napredka.

S katerimi slovenskimi glasbeniki ste v teh letih sodelovali in katera sodelovanja so vam ostala posebej v spominu?

Posnel sem sevdalinko z Vladom Kreslinom. Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sploh nisem vedel, kaj je sevdalinka. Zanimivo se mi je zdelo, da Slovenci poslušajo bosansko glasbo. Po dvanajstih letih sem jo izvajal tudi sam. Sodeloval sem tudi z Vaskom Atanasovskim. Leta 2016 smo imeli projekt Come Together, pri katerem smo glasbeniki izvajali glasbo iz držav, iz katerih prihajamo.

Vas mika, da bi nekoč napisali pesem v slovenščini?

Absolutno. To si želim.

Z Matevžem Balohom ste leta 2019 posneli tudi kratek film Kakšen Sirec pa si?/Why so UnSyrian? o kulturnih razlikah med Slovenijo in Sirijo?

Film sem posnel z iPhonom. V njem sem se na komičen način ukvarjal s svojim prihodom v Slovenijo, slovenskim taksistom in nesporazumi, ki nastanejo zaradi različnih kultur. Film je bil prikazan in nagrajen tudi na filmskem festivalu v Avstriji. To je bila moja prva izkušnja, da sem kulturne razlike obravnaval na takšen način. 

Kulturne razlike danes na humoren način obravnavate tudi v kratkih videih They told me to go back home. So I did (Rekli so mi, naj se vrnem domov. Pa sem se). Kaj lahko po vašem mnenju humor pove ali doseže, česar glasba morda ne more? 

Umetnost je zelo močna in glasba prav tako, vendar mislim, da je komedija ena najboljših oblik, skozi katero se lahko ljudje nekaj naučijo.

Kako ste prišli do stand up komedije?

Začel sem leta 2018. Moj stand up je zelo multikulturen. Govorim o rasizmu, birokraciji, multikulturalizmu, različnih kulturah in nesporazumih med njimi.

Kako pomemben je pri stand upu jezik? Je mogoče slovensko občinstvo nagovoriti v angleščini ali je zares potrebna slovenščina?

Prav zaradi stand upa sem se moral še bolj učiti slovensko. Če želiš v Sloveniji delati komedijo, potrebuješ slovenščino. V angleščini lahko nastopaš na določenih dogodkih in festivalih, toda če želiš doseči širše občinstvo, moraš nastopati v slovenščini. Slovencem je bilo všeč, ko sem govoril šale o njih in jih primerjal z Italijani ali Angleži.

Kje se počutite bolj domače – na glasbenem odru ali pred občinstvom kot komik?

Sem precej introvertiran, predvsem v družabnih situacijah, toda ko nastopam, je drugače. Pri glasbi mi je všeč, ko vidim ljudi, ki uživajo. Če vidiš nekoga v prvi vrsti, ki ga je glasba dosegla, je to zelo lep občutek. Pri komediji je odziv še bolj neposreden. Če se ljudje ne smejijo, nekaj ne deluje ali pa te niso razumeli. Zato je komedija zelo zahtevna. Naučiti se moraš vzpostaviti stik z občinstvom.

Kako težko je v tako majhnem okolju, kot je Slovenija, živeti samo od umetnosti?

V majhnih državah je to zelo težko. Veliko ljudi težko živi samo od umetnosti, ker je trg majhen. Zato tudi sam poleg glasbe opravljam drugo delo. Čas, ko lahko ustvarjam glasbo, mi je zato še toliko pomembnejši.

Kako vi vidite slovensko glasbeno in umetniško sceno? Kaj ji manjka?

Če želiš, da se glasbena ali katera druga umetniška scena razvija, ne moreš vedno znova graditi samo na tem, kar že obstaja. Potrebuješ nove ljudi in nove ideje. Mislim, da je pomembno dati prostor novim obrazom in novim stvarem, če želimo, da se scena razvija.

Kaj pa kuhinja – še pripravljate sirske jedi?

Pred štirinajstimi leti sem pripravljal sirsko hrano, zdaj pa ne kuham več toliko tradicionalnih jedi. Če imam lososa in krompir, lahko iz tega naredim nekaj dobrega. Ne držim se receptov. Vedno kuham s srcem.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Rad bi ustvarjal več avtorske glasbe. Ena od mojih največjih želja je, da bi nekoč zastopal Slovenijo na Evroviziji. 

Glasba

El Henry: »Vaša beseda lahko naredi zelo veliko!«