Fant, ki si je izmislil Freddieja Mercuryja
Petega septembra bi Freddie Mercury dopolnil 80 let.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Predstavljati si ga v teh letih je skoraj nemogoče. V našem kolektivnem spominu bo za vedno ostal v beli oprijeti spodnji majici, z mikrofonskim stojalom v roki, pred njim pa nepregledna množica oboževalcev, ki poje z njim. A ta nepozabni prizor si je v resnici izmislil fant, ki sprva sploh ni zbral poguma, da bi sam vstopil v sobo, polno neznancev.
Deček, ki je znamke zlagal po barvah
V Poštnem muzeju v Londonu hranijo album z znamkami, ki ga je kot šolar sestavil Farrokh Bulsara. Črni listi, znamke razvrščene po barvi in obliki, ponekod zložene v vzorce ali celo v črke abecede. Kjer ni imel pravega odtenka, je raje pustil prazen prostor. To ni bil filatelist, ampak otrok, ki je razmišljal o kompoziciji … Umetnik. Rodil se je 5. septembra 1946 v Stone Townu na eksotičnem Zanzibarju. Pri rosnih osmih letih so ga poslali v strogi internat blizu Bombaja. Tam sta se zgodili dve prelomni stvari: mati ga je pregovorila, da je sedel za klavir, sošolci pa so mu dali ime Freddie.
Leta 1964 je zanzibarska revolucija družino pregnala v predmestni Feltham zahodno od Londona; sin uradnika britanske kolonialne uprave je čez noč postal priseljenski najstnik. Leta 1969 je diplomiral iz grafičnega oblikovanja na Ealing Art Collegeu. Sledila so leta, ki niso veliko omenjena v različnih biografijah. Od stojnice z rabljenimi oblačili v Kensington Marketu, ki jo je vodil z Rogerjem Taylorjem, do težaškega dela nosača prtljage na Heathrowu.
Kako je nastala zvezda
Aprila 1970 se je pridružil Taylorju in Brianu Mayu. Ime Queen je vsilil on. »Zveni zelo kraljevsko in izjemno se sliši. Seveda sem se zavedal homoseksualnih konotacij, a to je bil le eden od obrazov,« je pozneje razkril. Priimek Bulsara je zamenjal z Mercury, grb skupine pa narisal sam – diplomant grafike je logotip zasnoval, preden so nastale pesmi, po katerih ga poznamo.
Ob njem sta vedno živeli dve veliki legendi. Prva pravi, da je imel njegov glas razpon neverjetnih štirih oktav. Znanstveniki so leta 2016 to preverili in ugotovili, da je bil njegov razpon za zdravega odraslega moškega povsem običajen. Kar ga je delalo genija, je bila njegova neverjetna tehnika – bil je baritonist, ki je pel kot tenor, z nenavadno hitrim vibratom in prepoznavnim hrapavim zvokom. Druga legenda so bili njegovi zobje. Imel je kar štiri odvečne in jih ni nikoli želel odstraniti, saj je bil sveto prepričan, da prav njim dolguje svoj edinstveni glas.
Vsi v en glas
Beseda karizma ne opiše dovolj dobro tistega, kar je imel Freddie. Znal je nekaj veliko večjega: občinstvu je dal glavno vlogo. Ni pel zgolj njim, pel je z njimi. Njegov slavni »ay-oh« je bil mojstrski preizkus, s katerim je 70 tisoč ljudi na stadionu spremenil v del svojega benda. Tudi njegov najbolj prepoznaven odrski rekvizit je nastal po čistem naključju. Na enem od zgodnjih nastopov se mu je stojalo za mikrofon odlomilo in ostala mu je le palica, ki pa jo je mojstrsko vihtel kot meč in ta podoba se je vpisala v zgodovino glasbe.
Julija 1985 je skupina Queen na Wembleyju spet dobila svojih 21 minut slave in Bob Geldof jih je upravičeno razglasil za najboljši bend dneva na koncertu Live Aid. Queen so bili tisti dan veličastni, kar lahko vidimo tudi v filmu Bohemian Rhapsody.
Freddijev drugi obraz
Čeprav je bil na odru kot lev, je v resnici skrival povsem drug obraz. Njegov dolgoletni osebni asistent Peter Freestone je razkril, da Freddie ni premogel niti toliko samozavesti, da bi sam vstopil v sobo, polno neznancev. Brian May je dodal: »Globoko v sebi je bil eden najbolj sramežljivih ljudi na svetu, a hkrati tako poln hrupa, da si na to hitro pozabil.«
Najlepši dokaz njegove ranljivosti je odnos z operno divo Montserrat Caballe. Oboževal jo je leta, a se je srečanju z njo dolgo izogibal, saj se je bal, da bi jo razočaral. Ko sta se februarja 1986 končno dogovorila za sestanek v barcelonskem hotelu Ritz, je človek, ki je sicer slovel po strašnem zamujanju, prišel kar pet minut prezgodaj! Ko je Montserrat zamudila nekaj minut, je bil Freddie že na robu obupa, prepričan, da je sploh ne bo.
Mary, Jim in skrivnosti za visokimi zidovi
Mary Austin je bila ljubezen njegovega življenja. Nekaj let sta živela skupaj, dokler ji decembra 1976 ni priznal svoje prave usmerjenosti. A njuna vez se ni nikoli pretrgala. Kupil ji je stanovanje v svoji soseski in ostala mu je zvesta vse do konca. »Vsi moji ljubimci so me spraševali, zakaj je ne morejo nadomestiti,« je dejal leta 1985. »Ona je bila moja žena po vsem, razen na papirju.« V oporoki ji je zapustil svojo luksuzno vilo.
Ker so mu v Britaniji tabloidi nenehno dihali za ovratnik, je del življenja preživel v Münchnu. Leta 1985 je spoznal irskega frizerja Jima Huttona in z njim ostal do zadnjega diha. Klical ga je »moj mož«, nosil njegov prstan in bil z njim tudi upepeljen. Javno sicer o svoji usmerjenosti ni nikoli spregovoril.
Za visokim zidom njegove londonske vile Garden Lodge je potekalo mirno življenje, o katerem javnost ni vedela ničesar. Tam je imel posebno japonsko sobo in skrbel za več kot deset mačk, večinoma rešenih iz zavetišča. Ko je bil na turneji, je celo klical domov, da bi poslušal njihovo mijavkanje!
Zadnji posnetki in tiho slovo
Da je okužen s hivom, je izvedel spomladi 1987, a je to skrbno skrival. Ko mu je Brian May pozneje predstavil pesem The Show Must Go On, ga je skrbelo, ali bo bolni pevec sploh zmogel odpeti tako zahtevno melodijo. Freddie je na dušek spil kozarec vodke, stopil k mikrofonu in ustvaril eno svojih najmočnejših vokalnih izvedb v karieri. Maja 1991 je snemal pesem Mother Love, a zadnje kitice preprosto ni več zmogel. »Nisem kos temu, moram se spočiti, vrnem se in dokončam,« je dejal. Nikoli več se ni vrnil pred mikrofon.
Šele 23. novembra 1991 je z izjavo za javnost potrdil, da ima aids. Umrl je že naslednji dan na svojem domu v Kensingtonu, star komaj 45 let. Njegov pepel je prevzela Mary in ga pokopala na strogo varovani skrivni lokaciji, ki je javnost ne pozna. To je bila njegova zadnja, izrecna želja.
Zakaj je še vedno tukaj?
Ne gre le za nostalgijo. Bohemian Rhapsody je decembra 2018 postala največkrat predvajana pesem 20. stoletja na spletu, leta 2022 pa so izdali še neobjavljeno pesem Face It Alone. Njegov sloviti »ay-oh« uporabljajo zvezdniki, ki se ob njegovi smrti sploh še niso rodili.
V vsem tem pa se skriva velika ironija: človek, ki je okoli sebe zgradil neprebojni zid in novinarjem ni razkril skoraj ničesar, ima danes najbolj raziskano zapuščino v zgodovini glasbe. Prodali so vse – od njegovih rokopisov do glavnika za brke. Sprehodimo se lahko skozi njegove sobe in nakupe. Edina stvar, ki ostaja stroga skrivnost, je njegov grob. In točno tako je hotel sam.
10 STVARI, KI JIH O FREDDIEJU VERJETNO NISTE VEDELI
- Otroški album v muzeju: Njegov zbirateljski album znamk, v katerem je pazil na vsak barvni detajl, je danes muzejski eksponat.
- Skrivni psevdonim: Svojo prvo ploščo je leta 1973 neuspešno izdal pod izmišljenim imenom Larry Lurex.
- Oblikovalec grba: Grb skupine Queen je narisal sam in vanj skrbno skril horoskopska znamenja vseh štirih članov.
- Baletni plesalec: Leta 1979 je nastopil z britanskim Kraljevim baletom. Po vajah je priznal: »Bolelo me je na mestih, za katera sploh nisem vedel, da jih imam!«
- Glasbeni fenomen: Njegov glasovni obseg ni bil štirioktavni, izjemni pa sta bili njegova tehnika in zavestna raba glasilk za prepoznaven hrapav zvok.
- Občudovalec dive: Montserrat Caballe je občudoval celih pet let, preden si jo je sploh upal spoznati.
- Ljubitelj Japonske: Bil je strasten zbiratelj japonske umetnosti in imel v svoji hiši pristno japonsko sobo.
- Mačji očka: Album Mr Bad Guy je posvetil mački Jerry in vsem ljubiteljem mačk, v zadnjem videospotu pa je nosil telovnik z naslikanimi portreti svojih ljubljenčkov.
- Ima svoj asteroid: Ob njegovem 70. rojstnem dnevu so asteroid med Marsom in Jupitrom poimenovali 17473 Freddiemercury.
- Izgubljena pesem: Skladbo Face It Alone, ki jo slišimo danes, so posneli že leta 1988, a so jo v arhivu založbe preprosto izgubili in pozneje našli.
E-novice · Estrada
