Dr. Tatjana Zorko: "Vprašati se je treba, ali sem srečen?"
Dr. Tatjana Zorko je srčna kardiologinja, ki jo je osebna zgodba navdihnila k raziskovanju in odkrivanju razlogov za svoje osebne stiske.
Temu se je posvetila tako temeljito, da je postala še psihoterapevtka, ki rada prisluhne ljudem in jim s svojim bogatim znanjem in modrostjo pomaga pri razreševanju njihovih stisk. Da je poslušala na tisoče src, a svojega dolgo ni slišala, nam je zaupala ta srčna zdravnica, tudi letošnja kandidatka za Slovenko leta. Po tem ko je prebolela raka, je v tretjem življenjskem obdobju neverjetno aktivna: še vedno dela v kardiološki ambulanti, k njej hodijo ljudje tudi po psihoterapevtsko pomoč, deluje pa kot prostovoljka Hospica.
Zakaj ste se posvetili ravno srcu?
Najprej sem dve leti delala v osnovnem zdravstvu, da sem odslužila štipendijo. Nato sem dobila specializacijo iz interne medicine. Na Inštitutu za gerontologijo in interno medicino so razvijali ambulantno rehabilitacijo srčnih bolnikov in preventivno kardiologijo, ki je bila še v povojih. Začela sem se ukvarjati s tem.
Zakaj je bilo to pomembno?
Ko se enkrat pojavi srčno-žilna bolezen, je kronična. Srčni infarkt in možganska kap sta dogodka, ki razkrijeta bolezen srca ožilja. Za tiste, ki so preživeli, se proces ateroskleroze nadaljuje, a ga znamo ustavljati z zdravili in zdravim življenjskim slogom. Srčno-žilne bolezni so namreč na prvem mestu po obolevnosti in umrljivosti. Tega je več kot raka.
Zelo pomemben je tudi stres oziroma odziv na stresne okoliščine. Največ lahko naredimo s preventivo, da se odločimo reagirati na stresne okoliščine na način, ki nam onemogoča, da bi bili dobro, mirni, zadovoljni, povezani z drugimi ljudmi, učinkoviti, veseli ... Da bi živeli življenje, ki je darilo. Če ga ne živiš kot darilo, se mučiš. Da lahko tako živiš, moraš začeti gledati nase in na druge ljudi s srcem. Vendar ne s srcem kot črpalko, temveč s srcem kot sedežem naše duše, pozitivnih čustev, lahkotnejšega, bolj veselega, smiselnega in ozaveščenega življenja. Ni dovolj, če se samo zdravo prehranjuješ, giblješ, če ostajaš nesrečen v svoji duši. Če si obremenjen s strahom in imaš slabe odnose, v katerih nisi viden, slišan, če se ves čas koplješ v nesrečnosti.
In kako se človek izkoplje iz tega?
Vprašati se je treba, ali sem srečen. Živim življenje, ki bi ga rad? Kaj mi je pomembno, kje sem, s kom sem? Za to nikoli ni prepozno. To zahteva čuječnost, prevrednotenje. Zdravje je v bistvu srečnost. Ni sreča, ki bi padla z neba, temveč občutek, da si lahko srečen človek. Da ti ni treba biti nesrečen. Da za nesrečnost ali srečnost niso odgovorni drugi ljudje. Da sem srečen ali nesrečen, ker so drugi dobri ali slabi. Najboljša preventiva je v tem, da se človek vpraša, sem lahko srečen takšen, kot sem, s to zgodbo, s tem, kar imam, ob teh ljudeh, ki so mi bili pripeljani v življenje … Če nisem, je treba ukrepati. Večina ljudi tega ne opravi. Živi iz dneva v dan, čas bolj ali manj hitro mine. Vendar to ni vredno nekega življenja, ki je edino, kar imamo.
O srcu je veliko povedanega: srčne bolečine, srčne težave, zlomljeno srce … Kaj vse se lahko mimo medicine zgodi našemu srcu?
Dejstvo je, da je srce biološka črpalka, čudežen stroj. Poznamo številne organske bolezni: lahko je prizadeta mišica, žile, zaklopke, električni sistem srca … Bolnikom znamo pomagati z zdravili, posegi in operacijami. Obstaja pa še drug vidik srca kot sedeža naših čustev, duše. Najboljši je celostni pristop zdravljenja srca kot črpalke in srca kot sedeža duše. Celostni pogled na srce pri posameznikih deluje, pri večini pa v kardiologiji ni mesta za to. Med svojo 23-letno prakso s koncesijo, sem ugotovila, da je imelo 70 odstotkov pacientov, starih od 16 do 90 let, ki so prišli k meni, relativno zdravo srce kot organ, a so imeli težave – razbijanje srca, razne bolečine v predelu srca, težko so dihali, bili prekomerno utrujeni … Imeli so simptome, ki jih pripisujemo resnim srčnim boleznim, srečala sem tudi nekaj žensk, ki jim je res počilo srce.
Kako naše osebno življenje vpliva na naše srce? Kaj potrebuje, da je mirno?
Srce je osrednji organ, ko srce odpove, odpovedo vsi organi. Pet minut zatem, ko obstane srce, odpovedo možgani. Srce povezuje celo telo s čustvi. Samo v tej dobri povezavi se je telo zmožno ubraniti raznih bolezni. Četudi zboli, odprto in mirno srce veliko laže ozdravi s pomočjo notranjega odnosa do samega sebe in premaga strah, skrbi, obudi vero in radost. Srce je sedež ljubezni. Vse se začne s samoljubeznijo, ko imamo radi sebe, imamo možnost, da imamo radi druge. Kot je dejal Mali princ, bistvo je očem nevidno, treba je gledati s srcem. O tem, žal, premalo govorimo.
Ne zavedamo se, da je čustveni in duhovni vidik našega srca enako pomemben kot fizični.
V srcu so poleg biologije, tudi dobrota, lepota, mir, spokojnost, veselje, radost. Če vsega tega ne obudimo v vsakdanje življenje, če mislimo, da je življenje daj-dam, trgovina, če ne dobim, tudi dam ne. Če smo sebični, egoistični, mislimo, da je življenje borba, vidimo samo sebe, kako naj to srce normalno deluje? Poznamo zaprto srce, žalostno srce, izgubljeno srce, nesrečno srce ... Veliko je pregovorov, ki govorijo o čustveni komponenti srca.
V kakšnem odnosu pa ste vi s svojim srcem?
Moj šibkejši organ je bil želodec, ne srce. Zaradi podedovane družinske nagnjenosti so imeli raka na želodcu stari starši, bratranci in sestrične. Gre za čustveni vzorec požiranja zamere v želodec. Tudi pri meni se je materializiral ta čustveni vzorec. Dobila sem raka na želodcu. Na srečo so mi ga pravočasno odkrili, odstranili in pozdravili. Srce pa me ni opozarjalo. Šele nedavno po dolgem času, pri skoraj 70, sem se zavedela, da ne slišim svojega srca. Tudi moji terapevtka in prijateljica sta mi večkrat rekli, poslušaj svoje srce, odloči se, kot ti pravi srce, kar čutiš v srcu.
Moj srce je (bilo) nemo. V zadnjem času je začelo malce šepetati, kaj si želim.
Pred kratkim sem bila pri terapevtki, ki se ukvarja z energetsko medicino. Ta mi je rekla: »Vi ste tako služili drugim, da je bil to vaš način pomaganja sebi. Vaš čas prihaja šele zdaj, ko vam ni treba več delati. To bo težka lekcija za vas, kajti vi ste bolj poslušali srca drugih ljudi, razumete, kaj vam ljudje pripovedujejo, skozi njihove zgodbe prepoznavate svoje srce.« Zdaj je šele čas in priložnost, da povabim svoje srce v glasnejši jezik, dialog, ki ga doslej ni bilo možno razviti. S tem se bo nemost umaknila govoru. Ne skozi težave, ampak skozi prepoznavanje, ovrednotenje. Služenje sami sebi. Pristnosti, ne pridnosti. Ne odtujevanju od sebe, približevanju k sebi, občutenju, da naj grem, kamor me vodi srce: k tej knjigi, morju, hrani. To mi je neznano področje. Zelo sem radovedna, ali mi bo to uspelo razviti še v tem življenju. (smeh) Dolgo sem s pohvalami drugih dobivala svoj odmerek samovrednotenja.
Povejte nam, kaj storiti, da bo naše srce mirno?
Ne skrbeti za zdravje in se boriti proti boleznim, temveč se negovati. Pogosto skrb zamenjamo za to, da mislimo, da se negujemo. Skrb pomeni nenehen strah, kaj bo, če bo, ko bo … Nega pa pomeni, da neguješ tisto, kar že je. Negovanje samega sebe je najbolj pomemben način zdravljenja in vzpostavljanje ravnovesja med zdravjem in boleznijo. Nege sta potrebna tako telo kot um.
V telesu se pogosto pasejo travme, nezadovoljstvo, strah. V umu se pogosto zataknemo v negativnih bremenih, prepričanjih o sebi in drugih. Negovati um je kot umivanje zob. Kot si moramo vsak dan večkrat umiti zobe, bi morali vsakdan pomisliti, kaj mislimo, kakšna so naša prepričanja, kajti naša prepričanja ustvarjajo čustva in tako se vedemo. Kot se vedemo, tako živimo. Če se kopljemo v skrbeh, smo zaskrbljeni, imamo pomanjkanje upanja, smisla, upanja, vere, ali to lahko sploh prinese kaj dobrega? Nemogoče. Če ozavestimo, kako razmišljamo, je to v naš prid. Negativno razmišljanje samo poglablja naš dvom in nezadovoljstvo. Tako smo na najboljši poti, da bomo resno zboleli in bili popolnoma odvisni od zunanjega zdravljenja.
Kako se negovati?
Če znamo poslušati svoje telo, če imamo pred sabo cilj živeti čim bolj lepo, je to bolje za nas in za druge. Sprašujmo se, ali to zares potrebujemo, ali je to le želja, ali res moram imeti, da ne bom manj vreden. Ves čas se je treba učiti, kdo sem, kdo želim biti, kdo nočem biti … Marsičesa se je v življenju treba tudi odučiti. Zavestno življenje nam omogoča, da vidimo, kar je dobro, in to nam prinaša mir, ki je relativen. Ko znamo ozavestiti, vidimo vse polno darov. Večkrat rečem, če bi se zavedali, kje živimo, koliko vsega imamo, kakšne ljudi – dobre, zveste, zaupanja vredne imamo okoli sebe. Seveda je tudi veliko slabih, dogajajo se vojne, politiki so taki, kot so, pa vzgojitelji, sosedje. Zavestno se trudimo iskati dobro in lepo. Ko si namenjen gledati lepo, vidiš tega čedalje več. Moč slabega je na videz veliko večja kot moč dobrega. Slabemu se hitro vdamo. Videti dobro zahteva vztrajnost in delo.
Celoten intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 05/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
