Miran Juršič MPA

Vedno ste bili ljubiteljica mačkov, potem pa vam je Boris podaril psičko. Kako je spremenila vaš vsakdan?

Zelo. Zatreskana sem. V obe, v Ejti in v KokAkolo. Imeti živali pomeni tudi veliko odgovornost in tega se marsikdo ne zaveda dovolj. Omislijo si psa, se nekaj časa ukvarjajo z njim, potem pa jih neha zanimati. Pes ne more biti cele dneve sam doma, treba se je z njim ukvarjati, se z njim sprehajati, zato ga, dokler sem bila v službi na Protokolu, nisem imela, kljub želji. Mačke so manj zahtevne, bolj samostojne in tudi bolj samosvoje, z njimi je lažje živeti, tudi ko si polno zaposlen. Mama mi že vse življenje govori, da živali preveč počlovečim. (nasmeh) Ampak naše živali so vedno bile in bodo člani družine.

Kaj so vas živali naučile, kaj so vam dale?

Veliko veselja in ljubezni. Pa tudi skrbi, kadar so imele težave z zdravjem. In bolečine – ko sem se od njih morala posloviti.

Vaše življenje se je tudi sicer zelo spremenilo v zadnjem času – z Borisom sta namreč stanovanje v centru zamenjala za hiško na obrobju prestolnice. Kakšne spremembe je prinesla selitev?

Odlično je. To je bila zelo dobra odločitev.

Predvsem je dostop do doma veliko lažji. In manj je hrupa, pa vrt imamo, pa Aleks ne več le svoje sobe, ampak svoje stanovanjce.

Smo »na vasi« in v mestu hkrati. Do centra je 10 minut vožnje. Nič. Na obvoznici sva v dveh minutah. Pa do Kopra je bližje. (nasmeh)

Za Slovenijo je zelo tipično, da se ljudje ne marajo seliti. Da v starosti ostanejo v prevelikih stanovanjih ali hišah, čeprav zato trpijo pomanjkanje … Kako grozna je torej bila selitev za vaju?

Sploh ni bila grozna. Bilo je le veliko dela in pakiranja in prekladanja. Pravzaprav sem se selila s Kongresnega trga in tudi iz Kopra. Po letu 2000, ko sem postala »gastarbajterka« v Ljubljani, sem živela na dveh koncih. Po preselitvi na Kongresni trg sva z Borisom še vedno živela malo v Ljubljani, malo v Kopru.

Miran Juršič MPA

A vedno sem si želela en dom. Pravzaprav je bilo dobrodejno. Prečesala sem vse in mnogo reči podarila in številne odnesla na smetišče. Ena taka pozitivna čistilna akcija. Ugotovila sem (no, saj to sem vedela že ves čas), da imam najmanj desetkrat preveč oblek, torbic, čevljev, polovico sem umaknila – še vedno sem na petkrat preveč, a je že bolje. Naša hiška je majhna, ne potrebujeva več. Razumem pa, da se ljudje navežejo na svoja domovanja, in ko otroci odidejo, ostajajo v njih.

Letos ste prvič uredili svoj vrt. Bi rekli, da z leti še bolj cenimo vse, kar nam daje zemlja?

Verjetno. Ampak paradižnike in bučke in dišavnice posadimo bolj za šalo. Najbolj dragocene na vrtu so zame drobne gozdne jagode, sadike iz gozda mi je podaril bratranec Martin iz Brkinov, in mlada marelica, ki nam jo je lani ob obisku podaril Vinci.

Miran Juršič

Ste ponosni nase, ker se lotevate novih izzivov? Z leti se pogosto polenimo in se izogibamo vsem spremembam …

Ah, ne vem, o ponosu ne razmišljam. Taka pač sem. Kadar mislim, da je sprememba potrebna, tudi ukrepam in naredim, kar je potrebno, da se ta sprememba zgodi. Ne maram čakanja in melanholije in svetobolja in vdanosti v usodo.

Vam gredo na živce ljudje, ki se vdajo v usodo in so zagrenjeni, pa ljubosumni na tiste, ki ne poležavajo in zato več ustvarijo?

Ne grejo mi na živce, smilijo se mi.

V javnosti govorite brez dlake na jeziku. Gotovo ste imeli zaradi svojih besed tudi kakšne težave. Kaj torej pretehta, da niste tiho, da se izpostavite?

Ah, saj včasih se mi več ne ljubi. Seveda sem imela težave, ker ljudje, ki mi jih povzročajo, ne preberejo natančno, kar sem napisala, ampak me a priori napadejo, kadar povem tisto, česar ne želijo slišati ali kar poseže v njihova zabetonirana in pogosto s plašnicami obdana politična in družbena prepričanja. Včasih boksajo z desne, včasih z leve.

Miran Juršič MPA

Pošiljajo me v penzijo (še šest let bodo morali počakati, haha), pa da naj raje skrbim za Borisa, kot da se oglašam, pa da naj bom že enkrat tiho.

Pa kakšen je moj videz, pa da je moj čas minil (nisem vedela, da imam rok trajanja, haha), pa da sem ljubosumna (haha, tak komentar me vedno najbolj nasmeji, tega čustva res ne poznam, razen ljubezenskega pred sto leti), pa celo ropotarnico komentarjev spustijo, najbolj pogumni so seveda anonimneži.

Domači

Ivo Boscarol bi tako lahko kupil velik del Slovenije

Da bi kdo kaj spisal z argumenti, jim pa ne gre. Da bi kdo, ki se jih moji komentarji tičejo, kaj razmislil o njih, dvomim, ker so preveč zaverovani vase in v svoj prav. Ampak če vsaj enemu na pol odprem eno oko, sem že nekaj naredila – to si pravim, kadar rečem, zadosti je, ne bom več pljuvalnik, ni mi tega treba. Potem me pa čez čas spet zasrbi in prsti klokotajo po tipkovnici. Ali pa me kdo izmed novinark in novinarjev vpraša za mnenje, čeprav se pogosto pojavljanju v medijih izogibam. Pišem kolumne, približno dvakrat na leto objavim pisni intervju, in to je več kot dovolj; za koga, ki mu moja razmišljanja niso všeč, pa je tudi to preveč. (nasmešek)

Ste bili vedno pogumni?

Kako gre že tista? Strah je potrkal na vrata, pogum je vstal in šel odpret, pred vrati pa ni bilo nikogar. Verjetno sem pogum podedovala. Od starih staršev in staršev. Predvsem ga je imel veliko moj nono, mamin oče, tigrovec in prvoborec in delegat na Kočevskem zboru, ki je nekaj let po vojni izstopil iz partije, ker »se za to nismo borili«.

Še dobro, da ga niso poslali na Goli otok. Potem se je umaknil in utihnil.

Videl je, kako so si nekateri, ki so v partizane preračunljivo vstopili šele leta 1945, začeli trkati po prsih, si deliti šefovska mesta in vile in hiše po Sloveniji … Na svojo željo je ostal zidar, sodeloval je pri povojni obnovi Brkinov, a svojo hišo je sezidal zadnjo, že bolan.

Iz intervjuja, ki je bil  objavljen v številki revije Obrazi 08/24. Revija je na voljo v spletni trafiki.

Miran Juršič MPA