Edita Tomič: "Verjela sem, da si ničesar ne zaslužim, danes živim po svoje"
Nekateri se rodijo v okolje, ki jih od prvega dne uči, da je življenje borba. Edita Tomič, priznana grafologinja, učiteljica reikia in thetahealinga je ena od njih.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Kako sploh začeti, da bi lahko predstavili težo vaših osebnih življenjskih izkušenj. Poskusiva tako: v življenju ste doživeli izjemno veliko izgub.
Tako je. Oba moja starša sta nosila hude posledice druge svetovne vojne. Bila sta internirana in ujeta, travme pa so ju spremljale vse življenje. Oče je zapadel v alkohol, mama se je spopadala s hudimi psihosomatskimi težavami.
Naš dom so zaznamovali revščina, nasilje in nenehni konflikti, tragedija pa je dosegla vrhunec, ko je mama zagrešila uboj očeta. Revščina nas je spremljala vse otroštvo, zato smo s sestrama pristale v reji.
Mlajša sestra je pozneje naredila samomor in jaz sem se z njo pogovarjala zadnja – občutek krivde me je preganjal vsak dan. Kmalu zatem je mati zbolela in umrla za demenco, starejša sestra pa za rakom. Začel me je preganjati strah, da bom tudi sama zbolela in pustila moža in hčerko sama.
Po travmatičnih izkušnjah ste se posvetili raziskovanju osebnostne rasti, psihosomatike in energijskega zdravljenja. Je travma nekaj, kar nas zlomi, ali lahko postane prav tisto, kar nas zgradi? Naj vprašam drugače: ali lahko travma na človekovo življenje vpliva tudi pozitivno?
Moje otroštvo so zaznamovale težke in travmatične izkušnje. Ko danes gledam nazaj, pa vidim, da so me prav te preizkušnje utrdile in pripeljale do tega, kar sem danes, saj so me pognale v raziskovanje in iskanje pomoči. Seveda so me zaznamovale.
Dolgo sem verjela, da si ničesar ne zaslužim, da sem nesposobna, da mi uspeh ni namenjen. A v meni sta se kot pri samorastnici prebudila upor in vera, da se vse da.
Sprva se je to kazalo tako, da sem se nenehno podrejala, delala več kot drugi in se borila za vse okoli sebe – zase pa si nisem upala zahtevati ničesar, ker sem bila prepričana, da si tega ne zaslužim. Bolj ko sem se trudila in pričakovala občutek sprejetosti, bolj so me izkoriščali. A prav ta pot me je pripeljala do izobraževanja, kjer sem se naučila, kako počistiti vse svoje občutke, prepričanja in strahove ter začeti ustvarjati svojo realnost – takšno, kakršno si želim.
Zasledila sem, da pravite, da nas kriza identitete ovira pri tem, da bi živeli svoje poslanstvo. Kaj ste imeli s tem v mislih?
Kriza identitete se pojavlja v vseh življenjskih obdobjih. Kot najstniki se nenehno primerjamo z drugimi: po videzu, po ocenah, po dosežkih v šoli. V srednjih letih se ženemo za materialnimi dobrinami, nato pa se začne mena in z njo strah pred staranjem: da nismo več zaželen kader, da se bo naš videz spremenil v gube, da ne bomo več privlačni za nasprotni spol, da bomo zboleli, strah pred izgubo spolne energije in seveda pred smrtjo.
Pravite tudi, da nas vzgoja uči, da moramo vedno izpolnjevati pričakovanja drugih. To je zelo narobe, zakaj?
Izpolnjevanje pričakovanj drugih je v današnji družbi nekaj samoumevnega in tako nas tudi vzgajajo. To izhaja že z genetske ravni, saj nisi smel razmišljati sam, temveč si moral ubogati starejše. To so omejitve, ki nam jih postavljajo zato, da smo vodljivi in služimo njihovemu namenu. Misliti s svojo glavo in imeti svoje cilje pomeni, da postaneš moteči člen v družbi, ker ne zadovoljuješ njihovih potreb ...
Preberite celoten intervju z Edito Tomič
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
