Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Starši niso otrokova šolska bergla

Strokovnjaku se glede vključenosti staršev v šolsko delo otrok zdi temeljno pravilo zelo preprosto: manj je več.

Naš prvi sogovornik, prof. dr. Sebastjan Kristovič, strokovnjak za vzgojo, je v pogovoru z nami dejal: »Starši morajo otrokovo šolanje spremljati, se zanj zanimati in otroka spodbujati, ne smejo pa osnovne šole opravljati še enkrat skupaj z njim. Svojo osnovno šolo so že naredili,« pravi.

Dodaja, da smo se znašli v precej nenavadnem položaju, ko nekateri starši skoraj bolje kot otrok vedo, katero snov obravnavajo, kdaj pišejo preverjanje, katere naloge morajo oddati, kaj morajo prinesti naslednji dan in koliko strani se morajo naučiti. »Doma preverjajo šolske torbe, rešujejo naloge, pripravljajo plakate, pomagajo pri projektih, pišejo predstavitve, nadzorujejo elektronske učilnice in spremljajo vsako oceno. Pri tem se je treba vprašati nekaj zelo preprostega: čigava šola je to?« poudarja Kristovič.

OSEBNI ARHIV

Oropamo jih dragocenih izkušenj, tudi padcev

»Ko smo bili sami otroci, naši starši pogosto sploh niso vedeli, katero snov obravnavamo. Vedeli pa so, ali smo odgovorni, ali opravljamo svoje obveznosti in kakšne so naše ocene. Domača naloga je bila naša odgovornost. Če smo jo pozabili, smo posledice nosili sami. Če se nismo naučili, smo dobili slabšo oceno. In prav skozi takšne izkušnje smo se učili nečesa, česar noben učbenik ne more naučiti: odgovornosti,« je prepričan.

Opaža, da danes odrasli otroku zelo pogosto odstranimo posledico, še preden jo sploh doživi. »Je pozabil športno opremo? Starš jo pripelje v šolo. Je pozabil zvezek? Starš ga prinese. Ni naredil domače naloge? Starš dela domačo nalogo z otrokom in išče rešitve. Ni razumel navodil? Starš piše učitelju. Ima projekt? Projekt postane družinski projekt,« zgovorno niza strokovnjak. Na prvi pogled se zdi, da otroku pomagamo. »Toda dolgoročno mu s tem delamo veliko škodo. Otrok namreč postaja samostojen tako, da nekaj dela sam. Odgovoren postaja tako, da prevzema odgovornost. Vztrajen postaja tako, da se srečuje z naporom. Organiziran postaja tako, da se mora organizirati. In samozavesten postaja predvsem skozi izkušnjo: zmogel sem sam.«

Nevarno sporočilo: Ne zmoreš!

Kristovič je prepričan, da starši, ki ves čas hodijo korak pred otrokom, mu odstranjujejo ovire, rešujejo njegove težave in popravljajo njegove napake, otroku sporočajo nekaj zelo nevarnega: Sam ne zmoreš. Potrebuješ mene. »Tako starš nehote postane nekakšna bergla v otrokovem življenju,« pravi. In dodaja, da je bergla koristna, ko je noga poškodovana. Če pa jo uporablja zdrav človek, začnejo mišice slabeti. Enako je pri vzgoji. Če otrok starševsko pomoč potrebuje pri vsaki nalogi, vsakem učenju, vsaki organizaciji časa in vsaki težavi, se njegove »mišice« samostojnosti, odgovornosti in ustvarjalnosti ne morejo dovolj razviti.

»Zato je moje strokovno stališče precej jasno: domače naloge bi morali otroci praviloma opravljati sami. Seveda obstajajo izjeme. Otrok česa ne razume, potrebuje kratko razlago, usmeritev ali spodbudo. To je normalno. Toda če je starševska pomoč pri domačih nalogah vsakodnevna in nujna, potem se moramo vprašati, kaj je narobe,« je kritičen.

Past pretirane pomoči

Če temeljno odgovornost za domačo nalogo nosi starš, in ne otrok, potem je, kot pravi, v celotnem sistemu nekaj narobe. Možnosti sta predvsem dve. »Prva je, da so domače naloge neustrezno zastavljene, prezahtevne ali takšne, da jih otrok razvojno in vsebinsko brez odraslega dejansko ne more opraviti. V tem primeru je treba razmisliti o nalogi, ne pa samoumevno vključiti staršev.

Druga možnost pa je, da so se odrasli ujeli v past pretirane pomoči in permisivnosti. Otroku pomagajo, še preden pomoč sploh potrebuje. Namesto njega mislijo, organizirajo, rešujejo in odločajo. Na kratki rok imajo občutek, da so dobri starši. Dolgoročno pa lahko vzgajajo človeka, ki težko prevzema odgovornost za svoje življenje. In prav tukaj je paradoks sodobne vzgoje: otrokom želijo dati čim več, s tem pa jim pogosto odvzamejo prav tisto, kar najbolj potrebujejo – priložnost, da nekaj naredijo sami,« je neposreden strokovnjak. Starševska vključenost mora zato pomeniti predvsem zanimanje za otroka, ne nadzor nad njegovim šolanjem.

»Bistvena razlika je med vprašanjem, ali si naredil domačo nalogo, in tem, da starš sede poleg otroka ter jo naredi skupaj z njim. Prvo krepi odgovornost. Drugo jo lahko prevzema,« pravi.

Varen pristan, spodbuda in opora

Šola je prostor otrokovega dela. »Dom pa ne sme postati popoldanska izpostava šole. Otrok potrebuje tudi prosti čas, gibanje, druženje, igro, dolgčas, ustvarjalnost in družinsko življenje. Potrebuje prostor, kjer ni ves čas učenec. Najbolj zdrava vloga staršev je zato v ozadju. Biti varen pristan, spodbuda in opora – ne pa motor otrokovega šolskega uspeha,« razmišlja. Po njegovem mnenju tudi ni naloga staršev, da otroku zagotovijo življenje brez težav, ampak da ga počasi usposobijo, da bo težave znal reševati sam. »Kajti cilj vzgoje ni otrok, ki brez staršev ne naredi napake. Cilj je mlad človek, ki zna tudi takrat, ko staršev ni zraven, odgovorno misliti, se odločati, vztrajati in živeti svoje življenje,« sklene prof. dr. Kristovič.

OSEBNI ARHIV

Starš naj spodbuja k samostojnemu delu

Psihologinja Katja Repolusk, univ. dipl. psih., šolska svetovalna delavka na OŠ Selnica ob Dravi pa pove, da se začne odnos do šole in šolskega dela oblikovati, še preden otrok začne obiskovati šolo. »Kako bo otrok zmogel premagovati učne izzive, kako se jih bo lotil, kako bo reagiral, ko mu kaj ne bo šlo in ne bo takoj uspešen, se razvija že v predšolskem obdobju, ko otroka v različnih okoliščinah učimo vztrajnosti, potrpežljivosti, odgovornosti, ko otroku ne ponudimo pomoči takoj, ko bi se za dosego svojega cilja moral potruditi ali počakati,« pojasnjuje.

Pomemben je tudi odnos do šole, dodaja. »Običajno starši, pa tudi drugi odrasli, otroku, ki vstopa v šolo, dajejo zelo poenostavljena sporočila, da se bo z vstopom v šolo vse spremenilo, da se z vključenostjo v šolo konča otroštvo ali da je ob začetku pouka, ko se končajo počitnice, v šoli konec vsega lepega.

Takšna sporočila na otroke ne delujejo spodbudno in vplivajo na njegov odnos do učenja in šole na splošno,« je prepričana. Poudarja, da je v procesu učenja pomembnih veliko dejavnikov: »Notranji dejavniki (motivacija in odnos do učenja (tudi do določenega učnega predmeta), učna samopodoba, učne navade, sposobnosti, počutje, zdravstveno stanje idr.), zunanji dejavniki (prostor, pripomočki, fizični pogoji za učenje) in socialni dejavniki učenja (podpora staršev, družine, šole, tudi vrstniki)«.

Prijeten učni prostor in dosledno delo

Na otroka deluje motivacijsko, kako si uredi svoj delovni prostor za učenje. »Starši lahko otroku omogočijo poseben kotiček ali prostor za učenje, ki naj si ga otrok uredi tako, da mu bo všeč. Naj dodam, da v ta kotiček ne spadajo različne elektronske naprave, saj lahko pomembno motijo učenje, ko preusmerjajo pozornost od učenja. Pri omejevanju e-naprav imajo straši ključno vlogo, saj si otroci časovnih omejitev sami ne zmorejo postaviti,« poudarja psihologinja.

Ob tem poudarja pomen zgodnjega razvijanja delovnih navad, ki so dobra podlaga za poznejše učne navade. »Pomembno je, da je otrok že v predšolskem obdobju odgovoren za opravila, ki jih zmore: npr. pospravljanje svojih igrač, copatov, pripravo mize, pomoč na vrtu ipd.,« niza in dodaja, da otroku pri razvijanju učnih navad izjemno koristi sprotno domače delo ali pregled učnega dela v šoli, ki mu v praksi pogosto rečemo »zračenje zvezkov«.»

Ko otrok domov prinese zvezke, delovne zvezke ali izdelke, staršem pokaže in razloži, kaj so v šoli delali, kako mu je šlo, pri čem je bil uspešen in kje morda ne itd. Pri tem naj starši pohvalijo njegov trud, način dela itd., ne le rezultata, ki ga vidijo,« pojasnjuje Repoluskova. S tem otrok razvija odnos do učenja in hkrati ponovi, kaj so v šoli delali.

»Od začetka so to kratki, lahko samo desetminutni rituali. Tako bo otrok začel vzpostavljati učni ritem, ko se vé, da je ta čas namenjen šoli – po urniku si pripravi šolsko torbo (sprva ob pomoči staršev, pozneje pa sam), ošili barvice, pogleda šolsko mapo ali beležko itd.,« spodbuja. Pove, da lahko pozneje z otrokom oblikujemo t. i. domači urnik, ko otrok v času, ki mu najbolj ustreza, opravi domače naloge, bere in se uči. »Ta proces je izjemno pomemben.

Pogosto otroci staršem rečejo, da v kratkem nimajo predvidenega ocenjevanja znanja in se zato nimajo nič za učiti. V tem vidim največjo težavo.

Če otroci učno kondicijo in ritem ohranjajo bolj ali manj redno (in jih starši k temu spodbujajo), veliko učne snovi že znajo, ker so sproti »zračili zvezke«, delali naloge in tudi sproti videli, česa morda ne razumejo, in so lahko vprašali sošolca ali učitelja za razlago. Tako so vajeni sesti v svoj kotiček za učenje in sproti delati,« pojasnjuje strokovnjakinja. Opozarja tudi na pomen branja: »To je naložba za otrokov dolgoročni uspeh.«

Osebna rast

Marjan Ogorevc: Najslabše je neznanje, da ne veš, česa ne veš

Osebna rast

Edita Tomič: "Verjela sem, da si ničesar ne zaslužim, danes živim po svoje"

Ne delajte namesto otroka!

Razvijanje učnih navad bi lahko primerjali s tekom, pravi psihologinja. »Če smo vsak dan vajeni teči 15 minut, bomo veliko lažje pretekli tudi daljši čas, ko bo to potrebno. Pomembna je torej motivacija in spodbude staršev, da otrok oblikuje svoj učni ritem. S tem spodbujamo otrokovo odgovornost za učenje, njegovo samostojnost in krepimo občutek lastne kompetentnosti,« niza.

Opaža, da številni starši kar sedejo k otroku, pri čemer otrok niti ne poskusi delati sam. »Ko se utrdi ta vzorec, ga pozneje, ko je snovi vse več, otrok pa ni vajen delati sam, veliko težje spreminjamo. Če otroku kljub poskusom ne gre, je pomembno, da se vključimo s predlogi za reševanje in podpornimi vprašanji, in ne samo s podajanjem rešitev. S svojim načinom reševanja lahko kdaj otroka tudi bolj zmedemo, saj ni nujno takšen, kot ga ima učitelj. Starejšega otroka lahko spodbudimo tudi k temu, da vpraša vrstnika ali učitelja, sam pobrska po zapiskih, učbeniku ali po spletu.

Če težave z učnim delom vztrajajo dlje časa in otrok kljub sprotnemu delu ne napreduje ustrezno, se obrnemo na učitelja in pomoč v šoli,« svetuje strokovnjakinja.

Otroku ne bo v korist, če starši sedijo ob njem pri skoraj vsaki nalogi, preverjajo vsako malenkost in popravljajo njegove napake, namesto otroka rešujejo naloge ali mu narekujejo odgovore in s tem otroku ne dopuščajo, da bi naredil napako ali doživel neuspeh, izdelujejo namesto njega plakate, pišejo učiteljem za razlago neke snovi ipd..

Ob tem otrok namreč dobiva občutek, da ne zmore sam, skozi daljše obdobje pa postaja vse manj samostojen. »V praksi včasih opažam, da starši v začetku šolanja izdatno pomagajo otroku, pozneje, v zadnji triadi pa pričakujejo, da bi se otrok glede na svojo starost že moral znati učiti sam. Takemu otroku bo zagotovo veliko težje kot tistemu, ki smo ga v sprotno učno rutino in na samostojno učno delo navajali že prej,« pove.

Šola ne le za znanje, ampak tudi za spoštljivo sobivanje

Posebej je treba omeniti otroke z učnimi primanjkljaji in težavami. »Ti potrebujejo več pomoči tako staršev kot šole, prav tako redno medsebojno sodelovanje obeh strani, pri čemer še vedno težimo k čim večji samostojnosti otroka in poudarku na otrokovem trudu, ne samo rezultatih,« pravi Katja Repolusk. Po njenem mnenju bi zdrava mera starševske vključenosti pomenila, da smo otroku spodbuda, opora, mu pomagamo pri organizaciji in oblikovanju rutine, skozi različne okoliščine krepimo njegovo vztrajnost, odgovornost in samostojnost, ne prevzemamo pa njegovega dela. »Opozorila bi na pomen pozitivne interakcije staršev z otrokom, kar pomeni, da ga večkrat vprašamo, kako se je v šoli počutil, čemu se je nasmejal, kaj zanimivega se je naučil, s kom je preživel odmor itd. Pomembno je, da naša pozornost ni usmerjena samo v rezultate, ocene in učne dosežke,« je prepričana.

Omeni tudi dejstvo, da je šola izjemno pomembno okolje učenja, »pa ne le v smislu pridobivanja znanja posameznih učnih predmetov, ampak tudi učenja odgovornosti, samostojnosti, reševanja problemov in konfliktov, soočanja z neuspehi, predvsem pa spoštljivega sobivanja v skupnosti«. Povabi, naj starši poskrbimo, da bo otrokov vsakdan čim bolj uravnotežen z različnimi aktivnostmi: šolskimi obveznostmi, igro, gibanjem, spanjem, skupnimi obroki, pomoči pri domačih opravilih … »Vloga otroka kot šolarja je ena izmed njegovih vlog, zato naj ne bo njegov vsakdan prežet predvsem s to vlogo. Še vedno ostaja otrok, ki potrebuje predvsem našo ljubezen,« zaokroži psihologinja Katja Repolusk.

Media Partner

Prej jim nehamo pomagati, bolje bo zanje

Antropolog dr. Dan Podjed je jasen: »Šola je za otroke, in ne za starše« Doda, da je sicer prav, da starši pomagamo otrokom pri šolskem delu, »vendar je bistveno, da se mladi naučijo, kako in kdaj se učiti, kdaj delati naloge itd. Tudi sam se kot starš držim načela, da je šola stvar otrok. Tudi ocene so njihova stvar. Navsezadnje bodo zadovoljni tudi šolski delavci, če bodo učenci svoje šolske obveznosti opravljali sami. S tem namreč razvijajo samostojnost.

Tudi svoj učni koledar morajo učenci poznati sami, ne pa starši. Šola je namreč šola za samostojno življenje,« je prepričan Podjed. »Prej jim nehamo pomagati, bolje bo zanje,« dodaja. Razlog, zakaj imajo starši potrebo, da pretirano sodelujejo pri opravljanju otrokovih šolskih obveznosti, po njegovem mnenju ni v šoli, ampak v napačnih predstavah, kaj šola je. »Starši smo šolo že opravili, ni nam je treba ponavljati. Ne škodi pa, če skupaj z otroki preberemo kako mladinsko knjižno delo, osvežimo Cankarja, morda ponovimo Pitagorov izrek, ne pa da z otroki delamo naloge in jim lepimo herbarije,« namigne.

Starši so pogosto obsedeni z nadzorom življenj svojih otrok

»Prek eAsistenta izvemo za otrokovo oceno, še preden zanjo izve otrok sam. Menim, da moramo dati sebi in svojim otrokom več svobode, da se odklopijo od nas, da prerežemo digitalno popkovino in damo otrokom možnost, da sami prevzamejo odgovornost za svoja dejanja in izdelke ter znajo sprejeti tudi posledice. Bistvo znanja ni v pridobivanju informacij, ampak v ponotranjanju temeljnih vrednot, kot so zaupanje, spoštovanje in vse tisto, kar nas dela ljudi,« je prepričan. »Kot je rekel Samuel Beckett, se moramo naučiti, da nam spodleti znova in znova, a vsakič malo bolje. Tega se morajo naučiti mladi. Rek, da se učimo iz napak, ni kar tako,« še sklene dr. Dan Podjed.

Celoten članek je objavljen v septembrski številki revije Obrazi