Šimen Zupančič

Pred kratkim sem brala knjigo Mitje Rotovnika o Cankarjevem domu in me je presenetilo, kako je bilo nekoč drugače. V času Jugoslavije so se politiki odločili, da potrebujejo ustanovo, kjer bi lahko sprejeli Tita, a so takoj videli priložnost, da zgradijo ob tem še prostor za kulturo in kongrese. Iskali so domiselne finančne rešitve, ko je zmanjkalo denarja. Imeli so vizijo … Ko smo dobili svojo državo, je politike zanimalo samo še, kako bi pomoč koristila njim samim, saj jih zanima samo njihov štiriletni mandat.

Kot novinar sem začel v zadnjem desetletju prejšnje države. To ni bil več čas trdega komunizma, bolj čas nekih eksperimentov, kako se izvleči iz težav, ki jih je socializem ustvaril. Gorelo je na Kosovu, iskrilo se je v Sloveniji in na Hrvaškem in v vnemi pogasiti stvari so se snovali številni veleprojekti. Hvala bogu, če se je Cankarjev dom pokazal kot dober projekt, na drugi strani so namreč ostajale propadajoče tovarniške hale, v katerih so izginile milijarde. Se pa strinjam, da so danes domači in evropski politiki pogosto kratkovidni ali pa si prekrivajo oči.

Šimen Zupančič

Poglejte: bog ne daj, da si konec prejšnjega desetletja podvomil o nekaterih okoljskih akcijah EU. Meni nikoli ni bilo čisto bistro, kako se lahko Evropa gre zeleni prehod, ki v 90 odstotkih temelji na kitajskih sončnih panelih in danes na kitajskih hranilnikih energije. Kako bodo jeklarji v Ameriki konkurirali indijskim, ki imajo pol cenejšo energijo? A obveljal sem, če že ne za čisto neumnega, pa vsaj za neozdravljivega dvomljivca. Zdaj me privrženci iste politične opcije, ki je takrat uzakonjala totalno zeleno politiko, učijo, da ta ne gre skozi. In danes: pol planeta gori, Evropa pa o vegi burgerjih. Pa kdo je tu nor???

Slovenija

Matevž Lenarčič: Slovenci ne potrebujemo še ene nuklearke

Celoten intervju je objavljen v reviji Obrazi  03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.