S.R:/MPA

Nikoli niste živeli z očetom, rodili pa ste se, ko okolica na samske mame ni gledala naklonjeno. Marsikdo bi se tudi zaradi tega počutil žrtev …

Me sestre nismo nikoli občutile kakšnih predsodkov zaradi tega. Bili smo tako popolna družina, kot ni niti marsikatera družina z obema staršema. Naša mama je bila za nas eno in drugo, tako da smo bile povsem zadovoljne. Seveda ne mislim, da bi to moral biti vzorec za vse, je pa treba priznati, da se da tudi drugače živeti in da to ni nujno slabo. Pomembno je tudi, da smo s sestrami imele svobodo odločanja že od malega. Seveda so bile stvari, za katere smo vedele, da jih ne smemo, jasno. Ampak nikoli nobena ni dobila klofute ali udarca po riti, nič takega ni bilo. Smo pa včasih za kazen morale klečati.

Vas zdaj morda kolena bolijo zaradi tega?

(smeh) Kolena me res bolijo, ampak ne zaradi tega. To je po mojem bolj posledica tega, da sem v vlogah tudi morala kdaj klečati.

Radko Polič Rac je bil zelo konkreten, ko je rekel, da ste bili kot »kmečka bunka«, ko vas je prvič videl na Akademiji. Ste imeli morda komplekse, ker ste s periferije prišli v Ljubljano?

Sem provincialka. V gimnazijo sem hodila na Jesenice, kjer smo imeli zelo stroge profesorje. Ne vem, ali je bilo to res, ampak takrat so govorili, da so bili ti izvrstni profesorji tja prestavljeni po kazni. Vsekakor je bila takrat jeseniška gimnazija provinca v primerjavi z ljubljanskimi. V tistem času so bile Jesenice polne rdečega prahu zaradi železarne. Vse fasade hiš so bile rdeče. Zdaj so mesto že precej uredili in slika je povsem drugačna. Ostali so le vnuki in prebivalci iz bivših jugoslovanskih republik, ki so jih takrat množično »uvažali« od tam za delo v železarni. Zato pravim, da sem provincialka. In se tega ne sramujem. Komplekse sem začutila, ko sem šla na sprejemne izpite na akademijo, saj je bila tam množica kandidatov, med katerimi je bilo veliko takih, ki so se hvalili, da jih je pripravljal kak slavni igralec ali režiser. Mene seveda ni pripravljal nihče.

Šimen Zupančič

Na akademiji sem bila res malo zakompleksana, ampak nisem jamrala, saj sem vedela, da moram z veliko žlico zajemati vse okrog sebe, da nadoknadim, kar mi manjka. Manjkalo mi je veliko.

Rekli ste, da za vas ni bila težava, da ste bili sami z mamo. Pa vendarle – ste morda skozi leta kdaj spoznali, da imate kakšne travme?

Niti za sekundo ne. S tem človekom (očetom, op. a.) se nisem nikoli srečala. V življenju sva si izmenjala samo eno pismo …

Film in TV

Bronja Žakelj: "Človek je lahko hkrati močan in zlomljen"

Intervju z Mileno Zupančič preberite v novi številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.