Miran Juršič MPA

Nina Wabra Jakič  o tem, kako gleda na minljivost, glede na to, da je ušla smrti pri prometni nesreči in dvakrat prebolela raka

 Jaz sem bila šele, ko sem zares dojela, da imam omejen rok trajanja, sposobna zagledati lepoto življenja in začutiti hvaležnost za vse, kar mi je dano.

Minljivost je nekaj, kar v teoriji poznamo, odkar smo stari nekaj let. Še zdaj se živo spomnim trenutka, ko sem se kot kakšna pet let stara deklica dojela, da bo mami enkrat umrla. Da pač ljudje umremo. Grozno mi je bilo. In enako je doživljal Leo, ko je bil približno enako star.

Miran Juršič MPA

Ampak velika večina se nas ne zave resnične dimenzije pojma minljivosti, dokler je ne srečaš zelo od blizu. Ne vem ... morda minljivost odrivamo iz strahu pred neznanim ali pa je ta odpor družbeno pogojen. Smrt je nekaj strašnega, nekaj nelepega, nekaj morbidnega, o čemer se ne govori ... Je nekaj, kar je sprto z našo naravnanostjo k lepemu in popolnemu. In k navezovanju. Navezani smo na materialne plati življenja in tudi na izposojena telesa, na življenje ... Ni čudno, saj je to prelepo. (nasmeh) Ampak na neki točki je treba spustiti. Ne znamo spustiti. In bolj ko se oklepaš nečesa, kar te obtežuje, te zastruplja in ti povzroča težave in strahove, težje je.

Ampak ko nekaj »odsluži« svojemu namenu, je to treba spustiti.

Ali je to zaključek ali začetek nove dogodivščine, pa je stvar osebnega prepričanja.

Celoten intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 09/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.