Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vam je že kaj dolgčas, ker je urnik zdaj precej bolj umirjen kot pred volitvami?

Ne, prav nič mi ni dolgčas. Ogromno opravkov imam, takih in drugačnih. Intenzivno se pripravljam na svojo novo kariero, poleg tega ostajam aktivna v okviru civilne družbe, saj je nova oblast sprejela že toliko zakonov, ki so diskriminatorni, ksenofobni, uvajajo t. i. politično policijo in so na splošno škodljivi za ljudi, da ni prav, da bi ostala tiho.

Priznam, da mi je še vedno nerazumljivo, kako to, da se neka stranka odloči, da bo žrtvovala svoj najbolj priljubljeni obraz. Kajti to, da v nekaterih volilnih okrajih ne moreš pričakovati uspeha, je dejstvo. Mislite, da je bila vaša usoda zapečatena v trenutku, ko ste razmišljali, da bi kandidirali za predsednico Svobode?

Ne morem reči, da ni bila tudi moja lastna krivda, da sem se znašla v neizvoljivem okraju. Velikokrat sem slišala, da sem preveč naivna in da preveč zaupam ljudem. Ampak zame je življenje brez zaupanja najhujša ječa. Čeprav sem že doživela zlorabo zaupanja, se vedno znova odločim, da spet zaupam. O tem, kdaj je bila moja usoda znotraj stranke določena, lahko samo ugibam, ker že dolgo nisem bila udeležena v strankarskem odločanju. Tista kandidatura za predsednico stranke zame osebno ni bila pomembna, ker so me predlagali drugi, takrat tudi ni nihče name pritiskal, ampak morda je komu bila vseeno zoprna. Zagotovo pa sem šla komu na živce. Ampak to je zdaj nepomembno.

Ste torej že pred volitvami slutili, da boste morali oditi?

Dejstvo je, da sem se pred parlamentarnimi volitvami dolgo odločala, ali naj kandidiram ali ne, saj sem čutila, da bom ne glede na izid volitev verjetno slej ko prej morala izstopiti iz stranke.

Pa ne zato, ker bi me v to kdo neposredno prisiljeval, ampak zato, ker pri stvareh, kot so vladavina prava, demokracija, neomajno spoštovanje mednarodnega prava in univerzalnih človekovih pravic, zavzemanje za temeljne civilizacijske pridobitve, solidarnost, sočutje in načela socialne države, ne bom nikoli prestopila svojih osebnih meja. Tudi če moram za to plačati visoko osebno ceno.

Jaka Koren

Zelo pomembna sta mi tudi spoštovanje in upoštevanje znotraj skupnosti, v kateri sem. Ne morem delovati po ukazih niti ne prenesem potem gneva, ki se lahko pojavi, ker nisem ubogljiva. Politika je res umetnost možnega, ampak te možnosti morajo biti po mojem vedno omejene s pravnim okvirjem, ki temelji na zgodovinskem pravnem izročilu in občečloveških spoznanjih. Ja, verjetno sem zaradi svoje drže res moteča za marsikoga. Vendar se ne bom spremenila. Ne morem se niti se nočem.

Med političnimi obrazi ste med najbolj priljubljeni. Zakaj torej sploh razmišljate o tem, ali bi ostali v politiki ali ne?

V štirih letih delovanja v politiki sem spoznala, da se nekateri politiki zelo trudijo za priljubljenost in kar naprej spremljajo lestvice priljubljenosti. Meni je načelnost pomembnejša od priljubljenosti, ker priljubljenost temeljni na mnenju drugih, načelnost pa na lastnih vrednotah. Priljubljenost je pogosto minljiva in se lahko spremeni z enim samim, tudi razmeroma majhnim dejanjem ali nepopularnim mnenjem, medtem ko načelnost gradi značaj, zaupanje in spoštovanje.

Načelen človek ravna prav tudi takrat, ko ga nihče ne opazuje in ko tvega kritiko ali zavrnitev. Ljudje morda občudujejo priljubljene posameznike, vendar dolgoročno najbolj cenijo tiste, ki so pošteni, dosledni in zvesti svojim prepričanjem. Priljubljenost lahko prinese odobravanje, načelnost pa prinese integriteto. Meni seveda ni vseeno, da bi morebitni politični kapital kar zavrgla, ampak bolj pomembno mi je, da živim v skladu s tem, v kar verjamem in za kar se borim. Je pa res, da je prihodnost nepredvidljiva, in ko se začnejo rušiti temelji, na katerih je zgrajena naša skupnost, je prav, da se oglasimo, če je treba, tudi z udejstvovanjem v politiki.

Govori se, da boste kandidirali za ljubljansko županjo. Koliko je resnice v tem?

Govori se marsikaj, jaz pa bom odločitve sprejela takrat, ko bo čas, da se sprejmejo.

Kaj vam je danes v Ljubljani všeč in kaj bi spremenili?

Ljubljana kot mesto mi je všeč, ker je dovolj svetovljanska in barvita, hkrati pa tudi obvladljiva. Všeč mi je domačnost in dejstvo, da je dovolj zelena. Ko sem živela v New Yorku, me je njegova megalomanskost spravljala v stisko. Ljubljana je veliko mesto, ampak dovolj »majhno«, da na cesti vedno srečaš koga znanega.

Pa vendar ima tudi Ljubljana svoje težave. Kaj vas najbolj moti?

Moti me neurejenost sosesk glede pripadajočih zemljišč in s tem parkirišč, kar je očitno vzrok številnih sporov meščanov z mestno oblastjo. Neurejenost na tem področju sicer ni značilna samo za Ljubljano. Po vsej državi so soseske, ki so zrasle v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo imeli sistem družbene lastnine in t. i. pravico uporabe na funkcionalnih zemljiščih in zemljiška knjiga ni imela niti približno takega pomena, kot ga ima danes.

Tranzicija in privatizacija zemljišč v družbeni lastnini je olastninila ta zemljišča brez upoštevanja dejanskega stanja, kar danes ustvarja težave. Te se rešujejo na sodiščih v posebnih postopkih o ugotavljanju pripadajočih zemljišč, vendar so postopki zaradi velikega števila udeležencev, manka izvedencev urbanistov in številnih dejanskih, pa verjetno tudi pravnih vprašanj, ki se pojavljajo v praksi, počasni.

Jaka Koren

Kako pri vsem tem ocenjujete delo mestne oblasti?

Menim, da je vsaki lokalni oblasti jasno, do kod dejansko segajo njene pristojnosti, koliko pa je ta oblast sposobna delovati v korist meščank in meščanov, je drugo vprašanje. Problem Ljubljane je tudi javni potniški mestni in primestni promet. Nekoč bo treba investirati v sistem, ki bo podoben sistemom podzemnih ali nadzemnih železnic v drugih velikih mestih.

Koliko še spremljate dogajanje v parlamentu?

Pravzaprav nič, ker, priznam, težko gledam razdejanje, ki se že dogaja in bo državi, našim državljankam in državljanom, pa tudi drugim prebivalcem povzročilo škodo. In to škodo na vseh področjih, predvsem pa na področju političnih in socialnih pravic. Pod vladami, ki jih vodi zdajšnji predsednik vlade, je še vedno bilo tako. Vsaka njegova vlada je pustila opustošenje, kar so morale naslednice sanirati. Izjemno me skrbi področje javnega šolstva in ideološkega pritiska, ki bi se znal zgoditi tako na učitelje kot posredno prek učnih načrtov na učence.

Javno zdravstvo bo spet predmet plenjenja. Socialne pravice se bodo krčile. Pravosodje bo na udaru. Bog ne daj, da se zgodi kakšna epidemija, ker bo brez milosti poseženo v človekove pravice. Ampak to smo vse že videli.

Kaj pa je tisto, kar vas pri novi oblasti najbolj skrbi kot pravnico?

Kar je novo, je razgradnja političnih pravic in poskusi, da bi parlamentarne komisije lahko politično preganjale in preiskovale kogarkoli brez omejitev. Spominjam se, ko smo leta 2024 sprejeli spremembo zakona o parlamentarni preiskavi, ki nam je prineslo odobravajoče poročilo Evropske komisije o vladavini prava in pozitivno odločitev ustavnega sodišča o implementaciji treh do takrat neizvršenih ustavnih odločb. Takrat smo v zakon vnesli zelo učinkovito sodno varstvo pred zlorabami s strani parlamentarnih komisij, od katerih sta bili zame zelo pomembni varovanje človekovih pravic preiskovanca in omejitev glede poseganja v pristojnosti drugih neodvisnih institucij, ne samo sodišč.

To je zakon, na katerega smo kot država lahko ponosni. Seveda ni naključje, da je bil eden od prvih ukrepov nove oblasti, da vse te varovalke izbriše in celo onemogoči kakršnokoli sodno varstvo preiskovancem, saj so predpisali možnost upravnega spora šele po končani parlamentarni preiskavi. V celotni samostojni zgodovini je bilo do zdaj od 43 končanih le 13 parlamentarnih preiskav, kar pomeni, da preiskovanci proti politiki nimajo zdaj več ničesar. Seveda je tak zakon neustaven, ampak preden bo to ugotovljeno, bo škoda marsikomu že storjena, zato je nujno, da zakon, ki res uzakonja politično policijo, zavrnemo na referendumu.

Jaka Koren

Kakšen naslednik je Zoran Stevanović? Nekaterim se zdi žaljiv, drugi pravijo, da ste že vi prestopili mejo, ko ste dvignili krilo in podobno …

O predsedniku stranke Resni.ca imam svoje mnenje, ampak mi je škoda izgubljati preveč besed zanj. Dejstvo je, da je s svojimi ravnanji že pokazal, da mu laganje, zavajanje, podkupljivost, mizoginija in šovinizem niso tuji.

Glede svojih t. i. »prestopkov« sem že večkrat rekla, da sem jih obžalovala, da so bili hipni in čustveni ter so bili posledica vsakodnevnega in vse hujšega poniževanja tako v parlamentarni dvorani kot v parlamentarnih hodnikih, da o družbenih omrežjih poslancev takratne opozicije sploh ne govorim. Ko sem že mislila, da nižje ne more, so me spet presenetili.

Človek lahko prenese določeno količino gnojnice, ki se zliva nanj. Nekje ima vsak mejo. Zanimivo je, da je tisto moje koleno sprožilo tako velike reakcije, pa ni bilo namenjeno žaljenju nikogar, medtem ko je sramotenje ženske že nekaj običajnega. Žal smo pred kratkim videli, da so posledice blatenja neke osebe lahko izredno hude. Ni opaziti, da bi se iz tega kaj naučili.

V zadnjem času je na politični sceni cel kup skrajno nenavadnih situacij – stranka, ki se bori za malega človeka in proti korupciji, ima v svojih vrstah ljudi, ki podrejenih niso plačevali, človek, ki ne sprejema, da so bili domobranci na napačni strani zgodovine, prijateljuje z židi, ki gledajo na 2. svetovno vojno čisto drugače, nova koalicija obljublja nižje davke, potem pa njihov novi finančni minister takoj ob prevzemu funkcije predlaga zvišanje DDV … Kako gledate na to?

Me ne preseneča. Na oblasti imamo stranko, ki neguje tudi ideje totalitarnih ideologij. So pa njeni prvoborci mojstri populizma. No, saj so ravno snovalci teh ideologij v prejšnjem stoletju jasno povedali, kako je treba zavajati množice. Prijateljevanje z Izraelom, katerega predsednik je domnevni mednarodni vojni zločinec, pove, da imajo z njim najverjetneje ekonomske povezave. Tukaj genocid nad judi med 2. svetovno vojno nima nobene zveze. Na koncu gre samo za denar in, seveda, potešitev hude sle po oblasti.

Poveličevanje domobranstva in potvarjanje zgodovine pa ostajata stalnica …

Potvarjanje zgodovine in poveličevanje domobranstva nam je že dolgo poznano, in dokler ne bo minilo dovolj časa, da bodo ljudje pomirjeni s tem, da so v vojnah tudi domači izdajalci, ta spor še ne bo potihnil. Sploh če ga bo fašistoidni del politike nenehno podžigal z namenom, da med ljudmi ustvarja razdor. Ampak zgodovina bo vsakogar na koncu postavila na svoje mesto. Da bi se sedanja oblast borila proti korupciji, je tako verjetno, kot da bi dežnik ščitil pred potresom.

Kako pa ocenjujete poslance te nove koalicije?

Moram reči, da še nisem videla takega cvetobera oseb, ki so ena bolj kot druga obremenjene s preteklimi, trenutnimi ali prihodnjimi, recimo temu – grehi. Ali bodo ti grehi dobili tudi kazenskopravni epilog, bomo videli, političnega, se bojim, ne bodo dobili. Zaradi izrazitega manka integritete, seveda.

Kako si razlagate, da nekateri volivci ne dopuščajo nobenih odstopanj od obljub, pri drugih opcijah pa neskladja med besedami in dejanji niti opazijo ne?

To je odvisno od posameznega volivca oziroma volivke in njegovega oziroma njenega občutka za to, kar je prav. Veliko ima pri tem tudi vrednostni sistem človeka. Če je človek načelen, bo odpuščanje težje, če ni, bo lažje. Mi je bilo pa zelo smešno, ko je zadnjič predsednik stranke Resni.ca, ko so ga poslanke Svobode pozvale, naj se opraviči za svojo izjavo o pocestniškem obnašanju, uporabil tujko »oksimoron«. (Mimogrede, ta beseda ima naglas na tretjem, in ne na zadnjem zlogu.) Kajti največji oksimoron je ravno ime njegove stranke.

Ste še v stikih s političnimi kolegi? Ali obstajajo prava prijateljstva v politiki?

Nikoli nisem izključevala ljudi, s katerimi sem zgradila osebni odnos, tudi v politiki ne. Ko se je zgodilo, da je katera od teh oseb odšla bodisi po svoji volji bodisi je morala oditi, nisem pretrgala stikov. Jaz sem z nekom v odnosu zaradi njegovih osebnih lastnosti, ne zaradi politične naveze.

Mateja J. Potočnik

Kako pa nov urnik vpliva na odnos, ki ga imate z Borom? Partnerstvo se lahko zelo spremeni, če imata dva več časa, saj se včasih pokaže, da odnos funkcionira tudi zato, ker ni časa, da bi se ubadal z razlikami …

Midva imava že od začetka spoštljiv in ljubeč odnos, v katerem se zavedava tudi velikih razlik med nama. Ampak sva dovolj zrela, da konflikte razrešujeva s pogovorom. Tako on kot jaz sva že marsikaj doživela v življenju in drug pri drugem ne iščeva popolnosti. Na začetku so naju zelo napadali mrhovinarski spletni portali, ki so striktno namenjeni uničevanju političnih nasprotnikov zdajšnjega predsednika vlade, ampak mene to ni preveč bremenilo, me je pa skrbelo, ali bo on zmogel. Čeprav je bil prisoten v javnem življenju, ni imel nikoli opravka s tako nizkotnimi napadi. Verjetno naju je to še bolj povezalo.

Kako bosta preživela poletje?

Če se bo le dalo, čim bolj umirjeno.

Sinova sta verjetno zelo zadovoljna, da ima mama več časa. Ste jima zato tudi bolj gledali pod prste, ko sta zaključevala šolo?

Priznam, da sem bila bolj »tečna«, bi rekla onadva, ampak nisem tiste vrste mama, ki bi se pretirano obremenjevala s šolskimi ocenami. (nasmešek) Ker sta oba mnogo več od njunih ocen. Tudi vem, koliko lahko od njiju objektivno pričakujem. Ne nazadnje ima eden posebne potrebe in je zato učenje nekaterih predmetov zanj izredno težko. Meni je pomembno, da se trudita, predvsem pa, da se naučita spoštovanja sveta okoli sebe. Moja otroka že ves čas tudi rasteta z živalmi, zato imata vgrajen občutek empatije, in na to sem najbolj ponosna.

Kako se zabavate skupaj?

Zdaj vse manj, ker postajata najstnika. Onadva bi rekla, da je zdaj z moje strani več nerganja kot zabave. (nasmešek)

V zadnjih letih ste bili deležni brutalnih napadov – nekaj celo v parlamentu, še več pa na družbenih omrežjih. Videli smo, da nekateri niso dovolj močni, da bi se s tem spoprijeli. Od kod pa vi jemljete to moč?

Moč črpam iz prepričanja, da delam prav, ostajam zvesta svojim vrednotam in odločno vztrajam tudi takrat, ko sem tarča pritlehnih kritik. Takšna moč ne prihaja iz odsotnosti bolečine, ampak iz odločitve, da me bolečina ne ustavi. Resnična moč ni v tem, da nikoli ne padeš, ampak da se po vsakem padcu spet postaviš na noge.

Verjetno kritike vseeno pustijo posledice. Kako so vas spremenile?

Veste, kaj je umetna inteligenca odgovorila na vprašanje, ali so me kritike spremenile. Napisala je: »Če sodimo po njenem javnem nastopanju, se zdi, da je kritike niso utišale. Še vedno pogosto izraža svoja stališča neposredno in odločno. To bi lahko nakazovalo, da so jo kritike prej utrdile kot pa odvrnile od njenih prepričanj.« Moram reči, da je kar strašljivo, kako zelo je »zadela« tale umetna inteligenca.

Jaka Koren

Ali kdaj pomislite, kako zelo drugačno bi bilo vaše življenje, če se ne bi oglasili med prejšnjo Janševo vlado in ne bi dobili odpovedi? Če bi torej še bili sodnica v nekem svojem mehurčku, širši javnosti pa ne bi bili poznani?

Sodniško službo sem zapustila sama, in sicer na podlagi določbe zakona o sodniški službi, ko sem začela opravljati drugo delo. Nisem želela ostati v sodnem sistemu, ki se je takrat nekako uklonil izvršilni oblasti. Iz sicer ne enakih, vendar pa posredno podobnih razlogov sem zdaj formalno zapustila politični svet. To ne pomeni, da bom tiho in da bom postala pasivna državljanka. Civilnodružbeno udejstvovanje me pravzaprav zelo veseli. Ker sem lahko takšna, kakršna sem. Idej za naprej imam ogromno. O svoji preteklosti pa ne razmišljam v smislu, kaj bi bilo, če bi bilo. Je že moralo biti tako, kot je. Veseli me, da se lahko vsako jutro s čisto vestjo pogledam v ogledalo. Ker sem še vedno ista. Na koncu samo Urška.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 07/26.