O evtanaziji se prepiramo že nekaj let, zdravniška društva so proti, razen posameznih zdravnikov, ki pa so izjemno ugledni in vplivni. Ena od podpisnic pobude za uzakonitev evtanazije dr. Anica Mikuž Kos je že večkrat rekla, da ne ve, ali bi se na koncu življenja zatekla k tej možnosti, da pa je pomembno in tolažilno, da obstaja. Seveda so proti tudi Cerkev in politične stranke, ki so ji blizu, tako da so bili pobudniki razprave o evtanaziji leta in leta v manjšini. Vse do maja leta 2018, ko je akademik dr. Janko Pleterski napisal poslancem in državnemu vodstvu pismo, v katerem je zahteval pravico do dostojanstvene smrti, samomor z rezanjem žil se mu namreč ni posrečil, prezgodaj so ga našli in rešili. Kakšna ironija! Zgodbo o kalvariji svoje mame je javnosti razkrila Biserka Marolt Meden (ki zdaj vodi Srebrno nit, tudi Pleterski je član), ki je zatrdila, da ima prihranjen denar za pomoč pri samomoru v Švici, če jo bo doletela podobna usoda. Na začetku lanskega leta je v javnosti odmevala pripoved upokojene učiteljice Alenke Čurin, bolnice z napredujočo boleznijo, ki ima v Švici že vse urejeno … Te močne zgodbe so sprožile v javnosti polemiko, ki se bo letos, če bo vse po sreči, naselila v državni zbor, kjer se bodo pogovarjali o predlogu zakona o evtanaziji.
Paliativa ali evtanazija? Dijak drugega letnika, ki je prebral uvodna razmišljanja, je opredelil Zwittra, ki da se zavzema za paliativo, Pleterskega pa, da je za evtanazijo. Kar ni res, je takoj poskočil Pleterski. Tudi on se namreč zavzema za paliativno oskrbo, kar pomeni pomoč umirajočemu in njegovim bližnjim, »vendar obstaja nekaj ljudi, ki jim paliativa ne more pomagati. Zanje gre!«
Za začetek je treba povedati, da je paliativne oskrbe, ki ni samo medicinska pomoč, v resnici bolj malo, še posebno takšne, ki bi skrbela za umirajoče na domu, in da je vse skupaj v povojih. Zwiter predlaga, da bi najprej uredili paliativo in šele potem razmišljali o zakonu o evtanaziji, kar je sicer značilno za zdravnike. Prepričani so, da je s paliativno oskrbo (ki pa je tako in tako nimamo; če začnemo danes, bo trajalo zelo dolgo, da jo bomo vzpostavili) mogoče rešiti vse in da večino bolečin znajo umiriti do znosnosti. Govorijo o trpljenju, ne pa tudi o popolni izgubi dostojanstva, kar je za umirajoče neredko huje kot bolečine. Zwitter se strinja, da medicina neredko posreduje s pretirano vnemo, očeta Andreja Pleterskega so na primer neupravičeno reševali in moža gospe Kocjan tudi, ko so ga dve leti proti njegovi volji nasilno zdravili s kemoterapijo in mu podaljševali trpljenje.
Starčke bomo pobijali, kajne? Zwittter pravi, da je trpljenje zelo subjektiven pojem, ki ga je težko natančno opredeliti, in da ne more biti razlog za evtanazijo. Če bo ta možnost uzakonjena, se bo povečal pritisk na starejše, naj že končajo svoje življenje, kot se to dogaja na Nizozemskem.
Pleterski je seveda ugovarjal, češ da nasprotniki evtanazije zelo uspešno strašijo ljudi v smislu »vlada se ne briga za upokojence, dolgotrajne oskrbe ni, pripravlja pa zakon o evtanaziji«, takšni nesmisli se pojavljajo tudi v medijih. In ni res, da bi na Nizozemskem pritiskali na starejše, se je pa povečala družbena pozornost do smrti, kar ima za posledico boljšo paliativo, kar se dogaja tudi pri nas – evtanazija je sprožila razpravo o paliativi. Že po sedanji zakonodaji obstajajo možnosti za prekinitev življenja z opustitvijo nepotrebnih postopkov, tudi tu so možne zlorabe – pa jih ni, pravi Pleterski.
Vmes se je oglašala gospa Kocjančič, ki je prisotne vabila, naj si pridejo v dom pogledat, kakšna je tam kakovost življenja nekaterih oskrbovancev. Naj že vendar razpravljavci o evtanaziji razumejo, da odloča o svojem življenju in ne o življenju drugih in da je njena odločitev prostovoljna, nihče ne pritiska nanjo. Kar se seveda ujema s Pleterskim, ki pojasnjuje, da je evtanazija pomoč pri dokončanju življenja na željo posameznika, ne pa koga drugega (recimo svojcev ali celo »države«).
Več v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020
