Lena Vastl se je nadvse želela pobliže seznaniti z delom v finskem šolskem sistemu, o katerega uspešnosti se tako veliko govori in ki si ga želi posnemati ves svet. Ni več želela čakati na kakšen mednarodni projekt; da bi dobila štipendijo v Sloveniji, je bila »prestara«, na Finskem pa je tako ali tako ne bi dobila, ker je državljanka EU in je študij zanjo zato brezplačen. Ko ji je prijateljica nekega dne odločno rekla, kaj še čakaš, se je odločila, da si bo magisterij financirala z lastnimi prihranki. Pozneje je na Finskem nekaj denarja privarčevala tudi s poučevanjem slovenščine. Na Osnovni šoli Ivana Groharja v Škofji Loki so ji pomagali tako, da so ji prihranili delovno mesto.
Odgovornost in zaupanje gresta z roko v roki. Najprej: bi lahko živela na Finskem? »Da, lahko bi, in to predvsem zaradi vrednot, ki prežemajo vse ravni življenja. Govorim o odgovornosti, zaupanju, samostojnosti in enakopravnosti. Odgovornost se kaže v medsebojnih odnosih. Mlade že od zgodnjega otroštva, na primer, navajajo na točnost. Da drugim ljudem ne kradeš časa. V poslovnem življenju ne sme biti zamujanja. Finci preprosto ne zamujajo. Če rečeš, da boš zamudil, ti dajo pet minut, sicer začnejo brez tebe. Odgovornost in zaupanje gresta z roko v roki. Če rečejo, da bodo nekaj naredili, to tudi naredijo. Kot tujko me je marsikaj navdušilo, denimo možnost osamosvojitve. Študentje gredo lahko na svoje in imajo ob tem podporo države. Letos jeseni so, na primer, objavili, da so ostala državna sredstva za podporo študentom neporabljena, in vse, ki potrebujejo pomoč, zaprosili, naj se prijavijo.«
Izgubljeni v iskanju napak. Po dveh letih spoznavanja finskega šolskega sistema, ki že skoraj dve desetletji uživa sloves enega izmed najboljših na svetu, ima drugačen pogled tudi na slovenski šolski sistem. Prepričana je, da smo lahko optimistični, a moramo začeti pri sebi, pri tem, v čem smo dobri in kaj znamo, kaj imamo in je lastno samo nam – torej črpati iz lastnih prednosti. Potrebujemo pa vizijo. Tako so namreč ravnali Finci. Postavili so si preprosta, a bistvena vprašanja: kdo smo, kaj želimo doseči, kako bomo to storili, koliko časa bomo za to potrebovali in kaj smo za to pripravljeni narediti.
»Problem slovenskega sistema vidim v tem, da se lovimo na napakah. Kot učiteljica sem se počutila obremenjena s tem, česa vsega ne smem, kje ljudje iščejo moje napake, kje me lahko zakonsko preganjajo, kje si bodo starši jemali pravico, da posegajo v moje delo in presojajo o mojih odločitvah.« Torej se pri nas učitelji bojijo? So pod stresom, prestrašeni? »Da. Ko pride do pritiska, je ta lahko ogromen. Stvari gredo lahko zelo hitro na nož. Ko se danes ozrem nazaj, mislim, da imamo učitelji precej moči v lastnih rokah. Poznamo probleme, poznamo zakonodajo – natančno vemo, kje so potrebne spremembe in izboljšave. Te izkušnje so neprecenljive. Zdi pa se, kot da nam za naslednji korak zmanjka moči. Na Finskem je učiteljski sindikat izredno močan. Ko se pojavijo nepravilnosti ali pomanjkljivosti, je nekaj povsem normalnega, da se z njimi soočijo in lotijo spreminjanja. Mi pa, na žalost, samo opažamo težave, nanje opozarjamo, smo včasih celo anksiozni in frustrirani, hkrati pa se ne upamo izpostaviti. Nadaljevati, ukrepati. Dokler bomo o naši šoli mislili in govorili samo slabo, ne bomo prekinili tega začaranega kroga. Šola ni svet brez težav. V njej se srečujejo različni ljudje, navade in kulture, zato je logično, da včasih prihaja do nestrinjanja. Poiskati rešitve in ne o težavah le razpredati, pa je ključ do reševanja.«
Kdo bo povrnil zaupanje v učitelje? Ena od glavnih značilnosti finskega izobraževanja je veliko zaupanje, ki ga imajo starši šoloobveznih otrok do učiteljev. In nasploh zaupanje, ki ga učitelji uživajo v družbi. »Gre za zaupanje staršev v prvi vrsti v sistem, ki je učitelje usposobil za delo v razredu, gre za zaupanje v šolo kot institucijo, ki bo njihovim otrokom dala dobro izobrazbo, pa tudi za zaupanje vodstva šole v učitelje. V Sloveniji tu nastaja velika razpoka. Kot da ne bi bili vsi na istem bregu. Na Finskem je učitelj izšolan strokovnjak, ki je usposobljen za svoje delo, zato se v njegovo delo ne vtika. Podobno kot se ne vtika v delo medicinske sestre ali bančnega svetovalca. Vlogi starša in učitelja se ne mečeta v isti koš, kar pa ne pomeni, da vsi trije, učitelji, otroci in starši, ne sodelujejo in se med seboj ne pogovarjajo.«
Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020
