Ljudje vedno bolj opažajo njihov trud, znamka Prešito pa postaja čedalje prepoznavnejša. Polovico denarja, ki ga s prodajo lastnega programa zaslužijo, namenijo nadstandardnim aktivnostim uporabnikov – za počitnice na morju, zimovanje, izlete ter razvoj programa (nakupi novih pripomočkov in opreme za delo), s preostalim denarjem pa nagradijo vključene v delo v centru, sta razložili direktorica dr. Špela Režun in vodja programa VDC Eva Babič.
Vztrajno do cilja. Držijo se načela »vztrajno do cilja«, kar pomeni, da niso samo institucija, ki jo je država ustanovila, da bi uporabniki v njej preživeli osem ur, temveč kraj, kjer lahko vsak »živi«, kot je najbolj sposoben. »Naši uporabniki so osebe s posebnimi potrebami, a meni to imenovanje ni všeč, ker imajo enake potrebe kot mi – vsi potrebujejo hrano, vodo, ljubezen, spolnost in samopotrditev. Najpomembneje se mi jih zdi spodbujati, da so močni in da vedo, da lahko tudi njim uspe. Eden od uporabnikov je pred kratkim rekel, kako zelo rad pride v center, da se spočije od svojcev. A tudi s svojci moramo biti zelo povezani. Ker je pomembno, da jih razumejo in spodbujajo, se jim skušamo čim bolj približati s predavanji, pogovori. Vedno iščemo skupni jezik, da naredimo najbolje za uporabnika. Če smo se odločili biti dobra družba in socialna država, je pomembno, da si vsi v našem okolju, ne samo zaposleni v VDC, prizadevamo zgraditi VIP (vključujoče in povezano) Zasavje, v katerem bo vsak človek, ne glede na to, kakšne izzive ima, lahko živel. Ne želimo si odstraniti le arhitektonskih ovir, ampak tudi tiste v glavah ljudi. Ker imamo nepotrebna bremena v glavi, ne živimo tako, kot bi lahko. Veliko delamo za to, vendar se spremembe, žal, ne dogajajo z danes na jutri. Skupaj s svojci, uporabniki in zaposlenimi načrtujemo aktivnosti in vizije. Smo velika skupnost, ki skrbi za 150 uporabnikov iz Zagorja, Trbovelj, Hrastnika, Litije in Šmartnega pri Litiji, v Litiji je namreč še ena enota.« Sedemindvajset uporabnikov VDC-ja živi v bivalnih enotah, ki jim nadomeščajo dom. Nameščeni so v dveh hišah pri zagorskem ribniku in v mansardi centra. Živeti skušajo čim samostojneje, zato sodelujejo, kjerkoli le lahko; sami si perejo, likajo, tudi skuhajo si, nakupujejo ob spremstvu podporne osebe stanovanjske skupine. »Pomembno je, da jih svojci že od majhnega vzgajajo v prepričanju, da so sposobni samostojno živeti, če si tega seveda želijo,« je razložila Režunova. »Deset let smo se borili, da smo dobili pravično financiranje zdravstvenih storitev v bivalnih enotah oziroma institucionalno varstvo. Če uporabnik potrebuje fizioterapijo, stalno terapijo z zdravili, imamo zdaj za to usposobljen kader in jim vse to lahko nudimo. Nujno pa je pripeljati zdravstveno oskrbo tudi v dnevno enoto, to pa je naš načrt v prihodnosti.«
V BTC na kavo. V centru vseskozi iščejo aktivnosti, ki spodbujajo zmožnosti uporabnikov, tako za delo kot pri športu – vključeni so v vse discipline specialne olimpijade v Sloveniji. Ogromno jim pomeni, če nekaj dosežejo, radi so opaženi, ne pa izolirani, zato jih vključujejo v različna področja. »Podpreti jih moramo tam, kjer si nečesa želijo. Mnogi rečejo, saj si tega ne želijo, ampak dokler nekdo nečesa ne poskusi, ne ve, ali si tega želi. Ko smo šli na zimovanje in tam prvič v savno, je bilo nekaterim tako lepo, da želijo to ponoviti.« »Pred kratkim si je nekaj deklet zaželelo, da bi šle nakupovat v BTC pa tam na kavo, in zdaj bomo šle,« se je vključila Babičeva. »Vsak uporabnik je osebnost zase, pomembno ga je slišati in podpreti ter spodbujati, da uresniči svoje želje. Nič ni bolj dolgočasnega kot živeti v isti rutini 365 dni na leto. Pri nas sta bistvena medsebojno spoštovanje in spodbujanje drug drugega, da smo vedno boljši ljudje,« je povedala direktorica centra, ki jo imajo vsi radi. »Špela ima vrata svoje pisarne vseskozi odprta za vsakega izmed nas,« so nam zaupali mentorji. »Kolektiv potrebuje veliko energije, veliko se tudi izobražujemo. Petdeset nas je in z vsakim se vsako leto pogovorim o pričakovanjih, željah, vizijah ter konkretnih ciljih. Da se lahko sproščeno pogovarjamo, gremo ven, na kavo ali v hrib. Ta odnos potem prenesejo na uporabnike. Zanje si vzamejo čas. Enim veliko pomeni, če jih pohvališ, drugi se radi izobražujejo, pomembno je vedeti, kaj je nekomu všeč, da ga potem to motivira. Vsi smo zasavski VDC-jevci, ne glede na to, ali si zaposlen ali uporabnik. Vsi imamo enake potrebe, eni imajo le malo več izzivov. Res sem vesela, da imam tako ekipo!«
Več v reviji Zarja Jana, 14. 1. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
