Ena izmed domačih oskrbovalk je tudi Vesna Mikek, 64-letna upokojena geodetka iz Ljubljane, sicer edinka. »Starša skupaj štejeta 190 let, vsak pol,« mi je zaupala na začetku lanskega novembra, ko sva se prvič srečali. Ne samo spomin, tudi druge funkcije jima pešajo, je potožila. Nočeta v dom, a tudi če bi hotela, proste sobe zanju v Ljubljani ni. Osebe z demenco čakajo na prosto mesto v prestolnici tudi do pet let.

Že sama bi potrebovala pomoč. Vedno, ko zaklene vrata stanovanja svojih staršev, je utrujena in zaskrbljena. Mladost njene mame je bila težka, obremenjena s selitvami, vojno, skrbjo za mlajšega brata in sestro, izgubo očeta med vojno ter brata po vojni zaradi njenih posledic. Končala je srednjo šolo, se ves čas izobraževala, odgovorno skrbela za družino, pomagala Vesni pri skrbi za hčerki. Potem je zbolela. »Demenca ji je vzela prav vse, kar se je v življenju naučila.«

Tudi Vesnin oče je imel zelo odgovorno delo, z znanjem in pridnostjo se je povzpel na vodstveno mesto v podjetju. »Zdaj, v visoki starosti, slabo sliši, a slušni aparat zelo nerad uporablja. Predvsem pa noče v dom starejših.«

Toda tudi Vesna ni več mlada in najbolj zdrava. Zaupala mi je, da sta z možem od njenih staršev dobila počitniško hišo, a ta, odkar skrbi zanju, bolj ali manj sameva.

Zažgana posoda. Vesna se tudi tedaj, ko pride k sebi domov, sprašuje, kaj bo s staršema, ko bosta sama. Boji se, da bo mama spet padla in se poškodovala. Skrbi jo, ali bo oče pogrel kosilo kar v termo posodi, čeprav ga vsak dan opozori, da tega ne sme. »Nad štedilnikom sem zato obesila velik napis z opozorilom, da se teh posod ne sme segrevati.« Strah jo je, da tega napisa ne bo opazil ali pa bo hrano preložil v pravo posodo, potem pa pozabil nanjo. »Zažgane posode so pogost rezultat njegovega gospodinjenja.« Vsak dan bolj ugotavlja, da se je tudi v očetove možgane naselila demenca.

Pozna samo tri rešitve. V hudi stiski in preutrujenosti se je domislila treh rešitev.

Več v reviji Zarja Jana št. 3, 21. 1. 2020