Mi smo družino, ki živi v stari meščanski hiši v Renčah pri Novi Gorici, obiskali malo več kot eno leto po tistem, ko se jim je pridružil Miguel. Zdaj so si povsem domači, kot da bi bil trinajstletnik z njimi od nekdaj. So pa tako zaposleni s svojimi aktivnostmi in drug z drugim, da smo vse skupaj doma dobili edino za vikend. In kako se je njihova zgodba pravzaprav začela?
Iz revščine v obljubljeno Evropo. Slabe življenjske razmere in revščina so samohranilko Yaniris Nemec (prevzela je možev priimek) prisilile, da je takrat triletnega sinka Miguela pustila pri svojih starših ter se podala s trebuhom za kruhom v Evropo. Želela si je urediti življenje in potem sina pripeljati k sebi. Z njim je bila ta čas vsak dan v navezi le po družbenih omrežjih, vsako drugo leto pa je nekako prihranila denar, da ga je obiskala. Nikoli si ni mislila, da bo vnovična združitev tako težka, kot se je kasneje izkazalo, saj so njene kolegice, ki so se poročile v Italiji, svoje otroke brez večjih težav pripeljale v Evropo. Tudi sama je bila nekaj časa v Italiji. Delala je, karkoli je pač dobila, da je zaslužila denar in ga pošiljala domov staršem. Potem pa jo je sestrična zvabila v Slovenijo. V enem od lokalov, kamor je hodila na kavo, je spoznala Jimmyja, ta je tam delal kot natakar. Zaljubila sta se, se poročila in kmalu se jima je rodila Jenny, ki je danes že prvošolka. Takoj, ko sta si uredila življenje, sta začela razmišljati, kako bi v Slovenijo lahko prišel tudi Yanirisin prvorojenec Miguel, ki si je tega zelo želel in vedno neustavljivo jokal, ko je mama šla nazaj v Evropo. »Vsakič sem tam pustila košček srca,« je razlagala solznih oči. »Življenje brez sina jo je ubijalo, še posebej ker je bila nekaj časa tudi brez službe,« je nadaljeval Jimmy. Zato so se začeli truditi z birokracijo za pridobitev vizuma, da bi deček končno lahko prišel v Slovenijo. A kot kaže, so imeli pri tem tudi malce smole. Ubrali so namreč podobno pot kot Yanirisine prijateljice iz Italije, vendar so se razmere medtem spremenile. »Vse so namreč pripeljale otroke s turističnim vizumom preko italijanske ambasade, ki je bila takrat pristojna za izdajanje dokumentov za države Evropske unije,« nam je razložila Vesna Ban. »Turistični vizum izdajo po navadi za nekaj mesecev, če pa obstaja sum, da se človek, v tem primeru otrok, ne bo vrnil, ga po navadi zavrnejo. V tistem času, ko sta zakonca Nemec zaprosila za vizum, so italijansko ambasado ukinili, njene pristojnosti je prevzela švicarska ambasada, ki pa je v teh zadevah strožja. Skratka, ko so njuno prošnjo – za vse potrebne dokumente sta potrošila kar lep kupček denarja – zavrnili, so jima razložili, da vizum za združitev družine, ki sta ga v resnici potrebovala, lahko pridobita na slovenskem veleposlaništvu v Braziliji ali Ameriki. »Poskušali bomo, dokler ne bomo uspeli,« je ženo bodril Jimmy, kajti Yaniris je začela obupovati in ji je bilo vedno težje pri duši, še posebej kadar jo je Miguel milo prosil, naj pride ponj. Zakaj ga vendar ne more odpeljati, jo je nenehno spraševal. Njej pa se je ob tem še bolj trgalo srce. Kako naj to otroku sploh razloži, se je nemočno spraševala.
Preobrat. Vmes pa je tok dogodkov k sreči že začela spreminjati Jimmyjeva sestra, ki se je po pomoč obrnila k ustvarjalcem oddaje Dan najlepših sanj. Več kot mesec dni se je Vesna s sodelavci trudila po najboljših močeh storiti vse, da bi družino spravili skupaj. »Povezala sem se z Miguelovimi starimi starši in njegovim biološkim očetom, ki jim je pred tem zame povedala Yanirisina svakinja. Precej sem se morala potruditi, da so mi začeli zaupati.« Lahko si predstavljamo, kako je to težko v tem svetu, kjer otroci izginjajo brez sledu. Kako boš zaupal neznanemu človeku? Kaj če otroka ne boš nikoli več videl? Zato je bila Vesnina naloga toliko težja. Dokumente jim je pomagala pridobiti tamkajšnja odvetnica, ki je pred tem na tak način že pomagala enemu otroku. Veliko pa je pomagal tudi otrokov biološki oče. Miguel je najprej moral dobiti vizum za Brazilijo, tam pa ga je pričakala Vesna, da sta skupaj uredila še vizum za Slovenijo. Da je bila zgodba še bolj napeta, se je začelo zapletati že pri prvem vizumu, dobili so ga v zadnjem trenutku, in pri spremstvu – nobeden od sorodnikov ni imel primernih dokumentov za potovanje v Brazilijo. A si je Miguel tako zelo želel k mami, da je pristal na to, da bo v Brazilijo potoval sam v spremstvu stevardese; ta ga je spremljala, vse dokler ga v Braziliji na letališču ni prevzela Vesna. »Te je bilo strah?« sem vmes vprašala Miguela. »Malo,« se je sramežljivo nasmehnil. A velika želja in dolgoletne sanje so podžigale njegov pogum in kljubovale strahu. »To je bil ogromen stres za fanta! Prvi dan je tožil, da ga boli trebuh, in bil precej žalosten, ko pa sva naslednje dni začela raziskovati naokoli in pohajkovati, se je sprostil,« je razložila Vesna. »Vsi papirji so bili k sreči v redu in na ambasadi so bili zelo prijazni do nas, povabili so nas celo na večerjo.« Največji dogodek pa je bil seveda dan, ko je Miguel v svoj potni list dobil, kar si je že toliko časa želel in po čemer je hrepenel – vizum za Slovenijo in hkrati odprto pot do mame.
Več v reviji Zarja Jana, 28.1.2020
