Pred prireditvijo po hodnikih Opere šuštijo elegantna krila, v preddverju se ljudje pozdravljajo, stiskom rok sledijo dobre želje, bliskavice fotografov so že krepko ogrete, v salonu se urejene družijo, si izmenjujejo ideje in kujejo nove velike premike nominiranke za Slovenko leta. Ko ura odbije pet popoldne in je v dvorani skoraj vsak v temno rdeč žamet odeti sedež zaseden, so tudi zvezde večera posedene vsaka v svojo ložo.
Oder zavzamejo bleščice in plesalci baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana v veličastni otvoritveni točki iz predstave Veliki Gatsby, nato pa znan in uglajen glas zadoni po dvorani, češ naj močno pozdravimo kandidatke za Slovenko leta 2019: Janjo Garnbret (zaradi nujnih priprav v tujini je bila, žal, odsotna), Dušo Hlade Zore, Tilko Jamnik, Ninno Kozorog, Andrejo Kutnar, Biserko Marolt Meden, Jasno Pečjak, Alenko Rebula, Nino Šenk Kosem, Mojco Šetinc Pašek in Bronjo Žakelj.
Voditelj večera stopi na oder, dame in gospodje – Mario Galunič. No, tega takole nismo slišali, smo ga bili pa res veseli. Mario je sinonim za odlično vodenje, je prekaljen maček, ki takšno prireditev elegantno krmari med čermi nepredvidljivosti, morebitnih nerodnosti in kakšnega napačnega koraka. Bili smo v varnih rokah.
Ženske pišejo zgodovino. Mož, ki zna stvari prav tako varno speljati do konca, je tudi naš slavnostni govornik Uroš Macerl, kmet in okoljski aktivist iz zasavskega Eko kroga. Najprej prizna, da trema, ki se je začela ob povabilu iz uredništva Zarje-Jane za slavnostni govor, še vedno ni popustila. »Ampak v veliko čast mi je biti danes z vami.« Začne z lepimi besedami o izjemnih kandidatkah za Slovenko leta in o ženskah, ob katerih pomisli na toplino, nežnost, zaupanje, strast, ljubezen, skrb in podporo. »Človeštvo že vsaj 30.000 let časti žensko kot nosilko in skrbnico življenja, pa vendar so številnim še danes kratene človekove pravice. Kljub temu ste še kako vplivale na tok zgodovine, odločno jo pišete danes in prepričan sem, da bo tako tudi v prihodnje.«
Danes živimo v podivjanem svetu kapitalizma oziroma neoliberalizma, kjer ob vsej znanosti in napredku vidimo svet poln krivic, opozori Macerl. »Mnogi trpijo v lakoti, vojnah, vse bogastvo sveta pa je v rokah le peščice ljudi. Človeškemu pohlepu in neumnosti ni videti konca. V času, ko postaja vse bolj jasno, da bodo zrak, hrana, voda in energija v prihodnosti odločujoče dobrine, v Sloveniji gradimo lakirnice za avtomobile na najboljši kmetijski zemlji, kanalizacijske sisteme nad bazeni dragocene pitne vode, avtocesto preko Savinjske doline pa kljub argumentiranemu nasprotovanju civilne družbe poskušajo speljati po najboljši zemlji, po dražji različici, ki ustreza samo gradbenim lobijem.«
Poudari, da so bile ženske od nekdaj tiste, ki so skrbele za življenjsko pomembne stvari: za čisto vodo, hrano, rodovitno prst, predvsem pa za varno prihodnost naših otrok. »Zavedate se, da to, kar dihamo, pojemo in spijemo, vpliva na vse nas. Medtem pa se svetovni voditelji ukvarjajo predvsem z rastjo. Zato ne preseneča, da večino pomembnih slovenskih okoljskih organizacij vodijo prav ženske. Najverjetneje zato, ker se ženske prej zavedate, da prihajajoče spremembe neposredno ogrožajo prihodnje generacije in obstoj človeka.«
Srečno novo desetletje. Da je pohlep multinacionalke v spregi s politiko lahko uničujoč, so v Zasavju še kako okusili. »Ampak Zasavčanke so pokazale, da z njimi ne gre češenj zobati. Ko smo moški še zbegano iskali način, kako se upreti sežiganju odpadkov, so ženske v ekipi že spisale peticijo in zbirale podpise. Upale so si od vrat do vrat, ob treh popoldne, po koncu šihta, vstopiti v polno zasavsko gostilno in od dedcev pobrati podpise, pri čemer jih niso ustavile niti številne sočne zasavske kletvice. Eko krog brez njih nikoli ne bi bil tak, kot je.«
Macerl nas spomni, da so podnebne spremembe grožnja nam vsem, a tudi največja preizkušnja za človeštvo. Zato se moramo v tem času odločiti, kam bo šel razvoj. »V naslednjih desetletjih ne bosta več pomembna ne BDP ne profit, ampak predvsem to, kako bomo preživeli naslednjo generacijo. Razvoj ne pomeni vedno samo koraka naprej, v smislu podrejanja vsega dobičku, razvoj pomeni modrost, da se ustavimo, in če je treba, stopimo tudi korak nazaj. Pozitivne spremembe lahko dosežemo tudi brez velike sile in grobe moči. Poglejte samo, kako malo sile je v otroškem telesu Grete, pa premore drugačne vrste moči, zaradi katerih dela velike spremembe. Prihajajoče desetletje je odločilno, saj nas čakajo težke, radikalne spremembe. Pri korakih v pravo smer boste zelo nepogrešljive močne, odločne, strastne, pogumne, sočutne, intuitivne, skrbne in odgovorne ženske. Globok poklon letošnjim nominirankam, ki vsaka na svojem področju dokazujejo, na koliko različnih načinov je mogoče spreminjati svet in koliko različnih korakov nas lahko pelje v pravo smer. Zato nam vsem skupaj danes voščim srečno novo desetletje, v katerem nam bo uspelo delati tisto, kar je prav.«
Raztreseni profesor z nakupovalnim listkom. Po pomembnih besedah, ki jih je vredno večkrat prebrati, oder zavzame malce čudaški, pardon, raztreseni profesor – Einstein. Upodablja ga igralec Boris Ostan. Zapeljati nas želi v relativnostno teorijo, ki jo dokazuje tudi s pomočjo nakupovalnega listka. Globljega predavanja nas naposled reši Mario, ki napove kratke filme, v katerih lahko zbrano občinstvo malce bolje spozna nominiranke za naziv Slovenka leta.
Če je kaj skupnega našim enajstim navdihujočim ženskam, sta to gotovo garanje in predanost. In sinonim za trdo delo na odru je ples. Tokratni večer nam ga postreže skoraj obilno: z dvema baletnima točkama iz predstave Veliki Gatsby – ki je večna zgodba o strmem vzponu in prav takem padcu – ter s flamenkom Urške Centa ob spremljavi odličnega bobnarja Nina Mureškića. Flamenko je za Urško več kot ples, ob njem pa je spoznala, da nič ne gre na silo in da odločnost pride, ko si zanjo dovolj zrel.
Preden se večer povzpne do vrhunca, nas z zdravilnimi obliži Lainščkove poezije zdravi glasbenica Ditka, ki je njegovo pesem Ne bodi kot drugi spravila v note, ter jo nežno poda z odra ljubljanske Opere v naša ušesa in srca.
Pismo. Vznemirjenje je proti koncu prireditve skoraj otipljivo, čeprav nas program vedno uspešno zaziblje v užitek, vendar v resnici vsi čakamo veliki finale. Ko stopi na oder glavna in odgovorna urednica Zarje-Jane Melita Berzelak, je to znak, da bomo izvedeli v zadnjih nekaj dneh eno izmed najbolj varovanih skrivnosti, ki je še tako pomembnemu mediju ne uspe izvrtati.
Začne s poklonom in z zahvalo letošnjim nominirankam ter nadaljuje s pismom, ki smo ga v prazničnih dneh prejeli v uredništvo. »Pozdravljeni, danes sem želela oddati glasovnice za Slovenko leta, ki so jih zbirale mama in njene kolegice, živijo v oddaljeni vasi, zato so čakale, da jih skupaj oddam jaz. Ampak sem bila prepozna – vem, da ne štejejo več, nimam pa srca povedati mami in sosedam, da sem zamočila, zato vam pišem. Vašo kandidatko poznam preko moje sosede od poletja 2012, s kolesom se je peljala čez Pohorje in se ustavila pri njej. Takrat je imela gospa Marica še stranišče na štrbunk in grozljivo okolico – pa ni si pustila pomagati. Tri mesece je k njej hodila s kolesom, včasih s kakšnim prijateljem, v tistem poletju so uredili okolico, Marica je bila vmes v zdravilišču na rehabilitaciji, uredili so stranišče pa travnik ... Ta punca še vedno hodi tja gor, dejansko je oživila vas. Marica sedaj vlaga za vseh šest hiš, moja mama je zadolžena za marmelade, dve hiši naprej sta Tončka in Ivan, ki skrbita za krompir; tej punci je uspelo združiti vso vas, da skrbijo drug za drugega. Za nas je ona Slovenka leta, ker smo na lastne oči videli to povezovanje, vztrajnost, vzgajanje, skrb ...« Preden pa Melita Berzelak izda ime in priimek te »punce«, na oder povabi še predsednika vlade Marjana Šarca, ki skupaj z njo »okrona« Slovenko leta.
Ninek, ki živi za druge. »Veste, kako ji pravijo sosede, vključno z mojo mamo?« naša urednica nadaljuje ganljivo pismo. »Ninek. Ninek, ki živi za druge. Slovenka leta 2019 je zdravnica Ninna Kozorog!« In gospa zraven mene vzklikne: »Ta je pa naša!«
Ninna si že med uredničinim nagovorom briše oči, nato pa zakoraka na oder in še nas pripravi do tega.
»Jaz vodim društvo Humanitarček, mi smo iz Štajerske, kot ste ugotovili, in za nas je bila ogromna zmaga že ta nominacija, ker je pomenila, da smo v desetletju prišli prek Trojan. Da so nas slišali še nekje drugje kot samo do Pohorja. Kajti mi smo 'štumf' društvo in v resnici zbiramo solee, nivee, tople odeje, in to ponavadi tako, da ne dovolimo, da se objavljajo slike starostnikov, to pa za medije ponavadi ni zelo zanimivo. In zato je bila že nominacija zelo velika zmaga, zmagali smo pa že prej: na začetku novembra smo začeli dobivati prve odzive na naš #projekt Vida. Ko nam je pisal par in povedal, da smo ga opogumili, da se je sprehodil čez cesto vprašat sosedo, zakaj ima ves čas spuščene rolete. A veste, pokvarjene je imela pri 83 letih in zato je imela pet let temo v kuhinji. Ko smo brali pisma, v katerih so nam mamice pisale, da so opogumile otroke, da so šli potrkat sosedom na vrata in so zdaj med prazniki delili potico ... To je bila za nas zmaga! In zame naziv Slovenka leta in Slovenec leta nosi čisto vsak, ki mu je mar za sočloveka. Čisto vsaka od nominirank in čisto vsak, ki mu ni vseeno, kako ljudje živijo. Ker, ne boste verjeli, to je v tem času precej redka vrlina.
Si pa sama želim, da bi lahko ta kipec čez dva, tri, pet, deset let predala naprej. In to bo moja osebna zmaga. Predala ga bom naprej bodisi državi, bodisi sistemu, družbi, še najraje pa kakšnemu muzeju kot relikvijo. Zakaj? Ker ne bomo nikoli več mogli nobenega humanitarca ali humanitarke nominirati za takšno nagrado. Ker bodo anite ogulin, borisi krabonje in ninne kozorog izumrli. Ker bosta država in družba skupaj tvorili mrežo, ki bo tako neprebojna, da nihče ne bo mogel zdrsniti na tla. Da ne bo več nobene Vide in nobenega Tončka, ki bi moral jesti mačjo hrano.
Do takrat pa: mi vsi smo družba. Mi vsi smo sistem. In če ga že kritiziramo, vsak od nas je lahko tista mala zankica v tej mreži. Tako da hvala vsem, ki delate mala dejanja, predvsem pa hvala vsem, ki verjamete, da mala dejanja malih ljudi delajo velike spremembe.«
Nadaplavz. Sledi bučen, huronski – nadaplavz. Ko smrkam tako kot lani, se spomnim lanske ženske leta Polone Lah in si rečem: »Presnete Štajerke, vedno me spravite v jok!« Kasneje mi kolegica Lara zaupa, da se je ozirala naokoli, ali si tudi drugi brišejo solze, pa je odgovor uzrla kar na odru, saj je svoje pobegle »bisere« menda lovil tudi Mario Galunič.
Po pospravljenih robcih sledi še fotografiranje za večen spomin in se prelije v druženje, čestitke, v vedno prijetne klepete ljudi, med katerimi se nekateri srečajo samo na Slovenki leta. Druženje, tople in spodbudne besede so tisto, kar ostane in nas greje še nekaj mesecev. Hvala tudi vam, drage bralke in bralci, za vaše glasove. Za to, da vam je mar.
* Mojster za odrom
Mojster, ki poskrbi, da na odru in za njim vse teče gladko, je dolga leta, zdaj lahko napišemo kar naš, Andrej Stražišar. Ob koncu večera je verjetno eden najbolj veselih ljudi, in tudi letos je imel pred očmi cilj: sestaviti takšen program, ki bo počastil tako častivredne ženske, kot so nominiranke za Slovenko leta 2019. »Najslajša bolečina je vsako leto znova sestaviti program, ki bo prikazal kaj novega, prevzel in navdušil obiskovalce ter obdaroval izbranke za Slovenko leta z nepozabnim doživetjem, njim v čast. Slovenko leta delam že od leta 2001, ko je revija Jana praznovala svojo tridesetletnico. Čez dve leti bo pred nami že 33. Slovenka leta, ko bo Jana praznovala 50. obletnico. V tem času smo skupaj z uredništvom prebredli že najmanj dve hudi krizi in s skupnim zavedanjem o pomembnem poslanstvu prireditve poskrbeli za njeno preživetje. Z današnjim dogodkom v SNG Operi Ljubljana smo kljub vsemu uspeli Slovenki leta vrniti nekaj nekdanjega blišča ter ponovno dokazati, da je drugačna od vseh drugih prireditev v našem prostoru – da je elegantna, brezčasna in izjemna!«
* Hvala, ker nas podpirate!
Prireditev nikoli ne bi mogla biti tako bleščeča, če nas ne bi podpirali pokrovitelji, ki se jim na tem mestu najtopleje zahvaljujemo. Tokrat so bili z nami: Deželna banka Slovenije, Zadružna zveza Slovenije, Založba Chiara; v zaodrju so za frizure skrbele dame iz Literama in mojstrice ličenja iz Carpusa, generalni sponzor Semenarna pa je uredil in okrasil prizorišče z zelenimi urbanimi lončnicami in orhidejami. Velika zahvala tudi SNG Operi Ljubljana, ki nas je prijazno gostila.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (4)
