Takole gre, prav na dan svete Lucije se je treba lotiti izdelave posebnega stola, ki ni poseben zaradi oblike, največkrat je čisto navaden trinožnik, izdelan pa je iz devetih – lahko pa celo iz dvanajstih – vrst lesa. Delati se ga sme samo ponoči, in to v popolni tišini. A je trud poplačan – ko stol na božični večer prinesete v cerkev (ali pred cerkev), lahko tisti, ki na njem sedi med polnočnico, vidi vse čarovnice. A radovednost ne ostane vedno brez posledic, če vas čarovnice zagledajo, vas lahko raztrgajo, zato je dobro imeti urne noge.
Takoj drugo leto se lotim stola. In teka.
Tista grmada je bila čisto zavajanje. Ne vemo natančno, kako je bilo v Mariboru z multilesenimi stoli za detekcijo čarovnic, vemo pa, kako je bilo s čarovnicami: med 16. in 18. stoletjem – torej od prvega procesa proti čarovnicam leta 1546 do takrat, ko je lovu na vešče leta 1740 učinkovito naredila konec razsvetljena cesarica Marija Terezija – so v Mariboru sodili 45 osebam, obtoženim čarovništva. In tole je bil izkupiček: tri so oprostili, dve prebičali, štirideset so jih pa usmrtili. Pri tem niso bili nežni.
In smo šli z Rajzefibrom, ki v Mariboru skrbi za kreativni turizem, tisti petek, trinajstega, na rajzefirbčni sprehod, tako oni temu pravijo, z vedrim naslovom Na grmado z njo! In medtem ko sta se na mariborskih ulicah dež in sneg neodločno lasala za prevlado, smo se sprehajalci, kakšna petnajstina trdno odločenih, da si kljub vremenu ne bomo pustili pokvariti čarovniške radovednosti, odpravili za migetajočo lučko v neznano … Nekaj minut pozneje nas je pričakala rdečelasa, v črnino odeta čarovnica z metlo, špičastim klobukom in zares impresivno bradavico. V resnici je bila to naša vodnica Katja Raušl, ki kljub zlovešči napovedi ni končala na grmadi – po sprehodu smo šli z njo na kavo. In bradavica, je potem priznala, je iz toaletnega papirja.
Ne preveč svetlo. Katja Raušl je študentka turizma v Brežicah in avtorica diplomske naloge Temačni turizem – vključevanje temačne dediščine v sodobno turistično ponudbo mestne občine Maribor, v kateri je čarovnicam posvečeno eno poglavje. »V nalogi sem opisala vse temačne dele mariborske zgodovine – od turških vpadov do kuge, druge svetovne vojne, nekdanja pokopališča, čarovnice …, potem je pa še en lažji del o reki Dravi, mitih in legendah v zvezi z njo. Vse, kar sem temačnega našla, kar bi lahko bilo privlačno za turiste, sem vključila.«
Tisto, kar med sprehodom pove – in nekaj stvari je zares zelo temačnih – je pravzaprav omiljena verzija, pravi. Stvari so bile v resnici še precej bolj krute. In točke, kjer se sprehajalci ustavijo, so izbrane s skrbnim premislekom: »Na primer Slomškov trg, tam je stolnica, najstarejša cerkev v Mariboru, tam je tudi zadnje počivališče Antona Martina Slomška, ki je pokopan v kapeli. V bližini kraja, kjer smo stali, je večna luč iz 14. stoletja, ki označuje nekdanje pokopališče. Kar zadeva čarovnice, je bil najpomembnejši prostor Rotovž, tam je bilo namreč sodišče, tam so izrekali obsodbe, ki so jih potem izvajali na Glavnem trgu, kjer sta bila tudi sramotilni steber in kletka. Ob Koroški so bile vislice, če bi šli pa še malo naprej, so tudi tam stale grmade in vislice. Potem smo šli do Sodnega stolpa – velika napaka, ki jo ljudje delajo, je ta, da Sodni stolp povezujejo s čarovniškimi procesi, ampak v resnici s tem nima zveze, tam se ni nič takega dogajalo. Drava pa je pomembna zato, ker so tam preskušali njihovo nedolžnost, vezali so jih v vreče in utapljali v Dravi.«
Čarovniška depilacija. In ko smo že pri utapljanju, tole je še ena tistih malih čarovniških ironij, tisto, čemur so – ne zavedajoč se ironije, domnevam – rekli »čarovniška kopel«, je bil preskus nedolžnosti, ko so domnevni čarovnici skupaj zvezali levo roko in desno nogo (ali obratno) in jo vrgli v vodo. Če se je rešila, je bilo jasno, da je kriva, in je v mukah končala nekaj pozneje, če se je pa utopila, je bila dokazano nedolžna. Resda mrtva, a nedolžna.
Ali pa tole, lov na čarovnice nikakor ni bil zastonj, pa sojenje in kaznovanje tudi ne, zato so vse storitve vestno zaračunali, o čemer priča tudi ohranjeni cenik. Tako je ščipanje z razbeljenimi kleščami na primer stalo 15 krajcarjev, prav toliko tudi zadavljenje (to je bila pravzaprav dobra smrt, zadavili so jih na grmadi, še preden jih je zajel ogenj) ali odsekanje udov ali glave, pa pribijanje odsekane glave na vislice. Nekaj dražje, 30 krajcarjev, je bilo rezanje nosu ali ušesa – izvolite opaziti, ceneje je bilo človeka zadaviti ali mu odsekati glavo, kot pa mu odrezati nos. »V to drugo je treba vložiti več dela,« meni Katja. »Človek, ki mu odrežete glavo, se manj upira, kot če mu samo uho odrežete. Pa zraven so še stroški za tistega, ki ga je držal. Sicer je bilo pa to zelo domišljeno – tisto, za kar so lahko največ zaračunali, so tudi najpogosteje naredili. Pogosto se je zgodilo, da so v teh procesih ubili ne samo enega člana družine, temveč kar vso družino, tudi otroke. Saj smo rekli, da je tole omiljena verzija.«
Odstranjevanje dlak po vsem telesu (da so laže iskali čarovniška znamenja, domnevamo) je bilo že kar en cel goldinar (en goldinar je bil v tistih časih vreden 60 krajcarjev), sežiganje pri živem telesu pet goldinarjev, če se je pa baba upirala in ni hotela sama na grmado, so ji pomagali in to potem zaračunali: 10 goldinarjev in 30 krajcarjev. Pa sodnik seveda tudi ni delal zastonj – dobil je devet goldinarjev za sodbo in deset za kosilo na dan usmrtitve.
Več v reviji Zarja/Jana št. 53, 31.12.2019
