Nihče pravzaprav natanko ne ve, kaj se je zgodilo nesrečnega dne. Zadnje, česar se Miha spominja, je bilo, da si je vzel premor med učenjem, in potem prvih trenutkov, ko se je po enajstih dneh prebudil iz umetne kome. Po pripovedih prijateljev, kriminalistov, ki so si ogledali kraj dogodka, in sledeh njegovega padca, so sestavili dramo, ki naj bi se v odvijala v tistih trenutkih. V premoru med študijem se je mladenič odločil očistiti okno svoje sobe v sedmem nadstropju študentskega doma. »Povedali so mi, da so v sobi našli čistila; ko so me našli po padcu, pa sem v roki še vedno imel krpo,« pripoveduje Miha. Med čiščenjem je verjetno izgubil ravnotežje in omahnil v globino. Od tam naprej pa so se drugo za drugim začela nizati najbolj neverjetna naključja, zaradi katerih je preživel. Kaže, da se je takoj, ko je omahnil v globino, začel loviti, saj so bile žaluzije nadstropje nižje zvite, potem je priletel ob rob aluminijaste škarpe, od tam pa na nekoliko mehkejšo streho Fakultete za socialno delo. Če bi padel na beton, se ne bi srečno končalo.
Ključna je bila hitra pomoč. Trije stanovalci so bili takrat v bloku, eden od njih je bil njegov sosed, ki je povedal, da je bilo padec slišati, kot bi nekdo skozi okno vrgel hladilnik oziroma neko težjo stvar. Pogledal je ven in videl, da nekdo leži spodaj. Dva študenta sta takoj prihitela do Mihe in poklicala reševalce, policiste in gasilce, vsi ti pa so prestregli tudi klice drugih ljudi, ki so prihiteli na pomoč. Gasilska brigada Ljubljana je k sreči le dva bloka od študentskega doma, reševalci Reševalne postaje pa so bili v bližini, tako da je imel Miha neverjetno srečo, da je pomoč stekla tako hitro. Prva sta bila pri njem gasilca, ki sta mu dala prvo pomoč, dokler niso prišli reševalci in ga odpeljali v bolnišnico, kjer so ga najprej stabilizirali. Takrat si ni nihče upal napovedovati, ali bo preživel. »Vse je bilo še v oblakih,« je povedala Mihova sestra Sara, ki je bila doma, ko jim je policist prišel povedat, da je Miha imel nesrečo. Da je verjetno padel z balkona, jim je dejal. Staršem se je zdelo čudno, saj njihov fant ni imel balkona, zato zadeve niso vzeli tako zelo resno, kot je bila, vendar so se seveda takoj odpeljali v bolnišnico. »Na urgenci so ju pospremili v posebno sobo in šele takrat sta se zavedela, da se je zgodilo nekaj res hudega. Povedali so jima, da je Miha sicer živ, a so možnosti preživetja majhne.« Ker je bil tisti dan vseskozi v operacijski sobi, kjer so ga reševali, so starši nazadnje odšli domov in vso noč trepetali za njegovo življenje, skupaj z njegovo sestro in drugimi sorodniki, ki so jih prišli podpret.
Več v reviji Zarja Jana, 30.12.2019
