Če bi dvajsetletnemu Bruceu Liptonu kdo namignil, da bo nekoč napisal knjigo o razmerjih, bi ga v sekundi odpisal kot povsem trčenega. »Kot mladenič sem imel romantično ljubezen zgolj za mit,« se spominja. »Tiste vrste mit, ki so ga nasanjali pesniki in hollywoodski producenti, da bi bili ljudje nesrečni, ker ga niso deležni. Moj osebni romantični junak nista bila ne Cary Grant ne Elvis Presley, temveč Albert Einstein. Res je: mladega Brucea bi lahko mirno nalepili kar na poster za reklamiranje ljubezenske disfunkcionalnosti!«

Kako bi tudi lahko bilo drugače, ko pa so ga vendar tako neusmiljeno pilotirali lastni podzavestni programi? Njegovi starši so namreč leta 1919 emigrirali v Ameriko iz Rusije, ki so jo pestili lakota in pogromi. In tako sta tudi zakonski staž videla izključno kot delovno partnerstvo v imenu preživetja.

Ata in mama Lipton sta šest dni na teden od zore do mraka skupaj garala pri vodenju uspešnega družinskega podjetja … Ob tem pa se njuni otroci ne spomnijo, da bi se enkrat samkrat poljubila. Materina zadirčnost je samo še poslabševala očetovo pitje … In šele, ko sta se odločila spati v ločenih spalnicah, je zavladalo tesnobno in skrajno mučno premirje. Skupaj sta ostala zaradi otrok. A kot se rad priduša Lipton: »Ko bi le vedela, da je bilo vztrajanje v tem groznem odnosu za nas mnogo bolj škodljivo, kot če bi se ločila!«

Nikoli več se ne bom poročil! Šele med odkrivanjem svoje »nove biologije« se je začel počasi zavedati, kako globoko ga je kot človeka izklesalo njuno razmerje. Kako so njuni podzavestni programi v njem sistematično torpedirali vsako možnost, da bi si s kakšno sorodno dušo ustvaril globoko ljubeč odnos.

Po spektakularnem polomu prvega zakona si je kar sedemnajst let med jutranjim britjem mantral: »Nikoli več se ne bom poročil! Nikoli več se ne bom poročil!« A dolgoročno vseeno ni mogel ignorirati najmočnejšega biološkega imperativa, ki je skupen vsem organizmom – od najponižnejših enoceličarjev do zmagovitega skupka 50 trilijonov celic po imenu človeško bitje.

In kateri je ta imperativ? Najti drugi organizem, s katerim bi se lahko povezali.

Človeška bitja preprosto nismo bila ustvarjena za to, da bi bila sama. Naši biološki temelji nas namreč potiskajo v življenje v skupnosti. Če dobro pomislimo, je spajanje organizmov v skupnost – začenši s skupnostjo dveh celic – na tem planetu nič manj kot gonilo evolucije.

Da so si celice dramatično povečale možnost preživetja, so se povezale. Najprej v preproste kolonije, pozneje pa v visoko organizirane celične skupnosti, ki jih poznamo kot živali in rastline.

Celo bakterije ne živijo same, temveč v razpršenih skupnostih, ki so med sabo v stalni komunikaciji preko kemičnih signalov in virusov. In ko kateri od temeljnih bioloških gonov ni zadovoljen, smo organizmi vsaj v tej dimenziji ustvarjeni tako, da smo nesrečni. V iskanju stabilne ali vsaj znosne ljubezni kljub vsem brazgotinam vztrajamo, ker smo bili dizajnirani za to, da se povežemo.

Več v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020