Ljudje
Cvet diši, četudi ni nikogar v bližini
Kako je fizika lahko uporabna za premagovanje vsakodnevnih ovir? Nam lahko šolski predmet, ki tolikim šolarjem povzroča preglavice in skrbi, s pravim učiteljem pomaga bolje razumeti življenje? Visokorasli moški z Brača, ustrežljiv in hvaležen, strasten in predan predavatelj, zmore zapletene fizikalne formule in izraze res predstaviti tako. Verjame, da talentov in sposobnosti, ki jih imamo, ni dobro zadrževati zase, treba jih je podeliti z drugimi. In to počne. Ob izidu knjige Živa fizika v slovenskem jeziku, ki je te dni izšla pri založbi Chiara, je prišel svoj ključ, svojo luč, predstavit v Slovenijo. Pravijo mu dr Z., dr. Zdeslav Hrepić. Tokrat je bil prvič v Sloveniji, a je obljubil, da se kmalu vrne. Že marca v Maribor.
Božo Vrečo: Ko pomagamo drugim, pomagamo sebi
Bosanski mojstrski interpret sevdalink ima glas, ki se poslušalca dotakne. Dotaknejo pa se ga tudi njegove besede. Božo Vrečo je že na prvi pogled poseben, saj ima brado, nosi pa ženska oblačila. Še bolj posebna je njegova osebnost. Pri petih mu je umrl oče, potem je tudi njegovo rodno mesto postalo prizorišče krvave vojne v Bosni, med korono je skrbel za težko bolno mamo … A težke preizkušnje ga niso zlomile, temveč so zgolj ojačale njegovo voljo, da dela, vidi, ustvarja dobro. Božo je malo pred svojim velikim koncertom prišel na kratek obisk v Ljubljano. Dobila sva se v Cankarjevemu domu, kjer bo nastopil 16. februarja. Že pri pozdravu me je z nasmeškom prijazno objel ter v trenutku osvojil s svojo karizmo, šarmom in modrimi mislimi.
Svet je slep: pravi sovražnik je revščina
Ob spraševanju, kaj bi nam dr. Janez Drnovšek povedal danes, smo dobili preveč odgovorov, da bi jih bilo mogoče spraviti v en članek. Zato bomo s serijo odgovorov, ki nam jih je zapustil s svojim pisanjem in delovanjem, nadaljevali vse do 23. februarja, ko bo 16. obletnica njegove smrti.
Samo Zver: Kratko vedno potegne bolnik – Sprašujem se, kdo je tu nor
V teh dneh se je iztekla pogodba med UKC in Zavodom za transfuzijsko medicino, brez katere ne eni ne drugi ne smejo delati. Prof. dr. Samo Zver, predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, že skoraj desetletje opozarja, da se s krvjo posluje netransparentno, da so krvni pripravki predragi ter da se na plečih UKC sanira izgubo, ki jo dela ZTM. Premaknilo se do zdaj ni nič. Je pa dr. Zver po novem deležen bolj ali manj prikritih groženj. Ni človek, ki bi mu šle do živega. Nasprotno, tudi o njih je spregovoril javno.
»Glej, mami, kakšne roke ima ta!«
Drži, Aljaž Trebušak je drugačen, a bi v družbi izstopal, četudi bi imel povsem razvite roke. Ta čedni mladenič je navdih za ljudi, ki se spotikajo ob izgovore. Zanj so ovire zgolj izzivi na poti do visokih ciljev, hkrati pa ne pozablja zajemati življenja z veliko žlico. In veste kaj? Slednjo presneto vešče drži v rokah! Ne verjamete? 26-letnik vozi avto in štirikolesnik, ima celo izpit za traktor, smuča, se zabava v športnih igrah z žogo, potuje po svetu, blesti kot razvijalec strojne programske opreme in je pri delu z rokami tako spreten, da v opazovalcu izzove eno samo veliko občudovanje. Tudi ljubezen bogati njegovo življenje. Tisto ta pravo dekle je našel že v najstniških letih in jo pred letom in pol popeljal pred oltar.
Kandidatka za Slovenko leta: Živeti spremembo, po kateri je svet boljši
Ne sili pod žaromete, ne išče priznanja zase in za slavo ji ni mar. Obrisati solzo z lica, zarisati nasmeh, povrniti iskro v očeh ustrahovane in zasramovane, pretepene ali posiljene, s tesnobo in krivdo razžrte ženske, ki je doživela partnersko nasilje – to je zanjo največja nagrada.
Za bliščem je tudi veliko solz in osamljenosti
Danes 33-letni Petri Kovačič iz Tolmina je pri komaj 25 letih uspel sanjski dosežek. Ves njen trud se je več kot izplačal, ko je še kot študentka postala članica slovitih Dunajskih filharmonikov, s katerimi vsako leto igra na prestižnem novoletnem koncertu v prekrasni dvorani Musikverein in gostuje v najuglednejših koncertnih dvoranah po svetu. Obenem je asistentka na akademiji za glasbo v Ljubljani. Njene uresničene sanje pa imajo tudi temnejše ozadje: zahtevno prilagajanje na življenje v tujini, osamljenost, perfekcionizem in neskončno veliko dela. Petra se trudi najti protiutež v sprehodih s kužkom in študiju psihologije v Veliki Britaniji, ki jo pelje še na eno pot – želi si postati psihoterapevtka, saj se zaveda, kako dragoceni sta za človeka kakovostna pomoč in podpora v najtežjih trenutkih.
Izpoved Petre Strelec: Tudi iz najhujše zgodbe obstaja izhod
»Na vsak način sem hotela umreti. Po osmem poskusu samomora sem pristala v bolnišnici v Vojniku, kamor me je na silo pripeljal oče. Bila sem na zaprtem oddelku, stara 19 let. Ko sem opazovala ljudi, ki niso mogli več ozdraveti, sem se v nekem trenutku zavedela, da sem še tako mlada, da se še lahko izvlečem iz tega. Tam sem zdržala pet dni. Ko sem izstopila iz bolnišnice, sem rekla Bogu: 'Ker me še nočeš, to očitno pomeni, da moram še kaj postoriti na tem svetu.'«
Na poti v bolj trajnostno mesto
Tisti »nemo propheta in patria«, nihče ni prerok v svoji domovini, v primeru Marjetice Potrč, dobitnice številnih mednarodnih nagrad, skoraj drži, ampak da domovina z enim očesom vendarle spremlja njeno delo, se je pokazalo lanskega decembra, ko ji je predsednica republike podelila medaljo za zasluge za večdesetletno delovanje na področju umetnosti, antropologije in ekologije. A bolj kot doma jo poznajo v tujini, že leta 2011 jo je Newsweek uvrstil med deset najpomembnejših sodobnih vizualnih umetnikov na svetu, od vsepovsod jo vabijo poučevat in predavat.
Kandidatka za Slovenko leta: Tudi mi bomo enkrat starejši
Starejše vse bolj odmikamo na rob družbe. Preprosto ne sprevidimo, koliko nas lahko s svojimi izkušnjami in modrostjo, ki jih ne moremo najti v knjigah, naučijo. Skrb za generacijo, ki odhaja, bi morala biti naša prioriteta – tudi mi bomo enkrat starejši, pravi Ana Petrič, ki se že devetnajsto leto bori za pravice starejših, za višje normative, boljše delovne razmere za zaposlene v domovih in s primeri dobrih praks spreminja socialno varstvo.
Maja Keuc: Vrtela sem se v začaranem krogu brezupa in nemoči
Maja Keuc pogumno o svojem boju za duševno zdravje.
V zakulisju Marcelove velike vrnitve: 3,2,1 – akcija!
Kooončno! Tako so se odzvali mnogi, ko je v javnost prišla informacija, da se Marcel Štefančič Jr. vrača v »istem terminu, ob istem času«, kot smo ga bili vajeni dolga leta, ko je vodil Studio City. Žal se na zaslone ne vrača stara oddaja, temveč samo voditelj. In če ste ta ponedeljek spremljali prvo, ste videli, da so v ospredju predvsem njegovi pogovori, po katerih slovi. Mi smo v zakulisje nove oddaje pokukali, ko sta se Marcel in njegova nova ekipa zbrala na snemanju pilotne oddaje.
Kaj bi nam povedal v teh časih?
Živimo v dobi, ko težko uresničujemo njegovo vodilo, naj živimo mirno in brez strahu. Kaj bi nam v teh časih povedal, kam bi se odpravil, kako bi ukrepal? Tisti, ki so mu bili blizu, so prepričani, da ne bi stal križem rok. O tem, kako bi deloval, pa najbrž vse povedo besede humanitarca Toma Križnarja: »Nisi bil samo pes tujih interesov! Volk si bil! Volk si postal! Vsa čast ti, Janez!«
Gospa živahnega duha
Ljubljančanka Helena Ž. Schwentner, letnik 1934, je šla leta 2017 z možem Janezom živet v Dom starejših Fužine. Čez dve leti ji je življenjski sopotnik umrl. Žalujoča, sicer pa nadvse živahna in družabna Helena je ostala med epidemijo korone sama v svoji sobi. »Hrano so nam prinašali pred vrata, iz sob sploh nismo smeli. Obiske smo lahko gledali le skozi okno. Tiste dneve, tedne in mesece sem bila ves čas osamljena, imela sem občutek, kot da sem v zaporu. Celo na hodnik nisem smela, da bi se malo sprehodila.«
Gibalno ovirani študent in gasilec: Vse lahko premagamo, samo da je v glavi urejeno!
Fotografira, snema, montira. Je študent, pa tudi gasilec. In ne nazadnje gibalno oviran. Ampak 19-letni Jakob Remar ni pustil, da bi ga bolezen zaznamovala. Njegovo življenje je polno, omejitev tako rekoč ne pozna. On ne tarna, ampak ima rešitve!
Življenje je teater: Spomin na Jurija Součka
»Rad imam gledališče in rad živim. Uživam doma in tudi v družbi s prijatelji. Ljubim gledališče, a rad sem tudi pred mikrofonom. Pravzaprav lahko rečem, da je tudi življenje en sam velik teater. Vsako leto bolj,« je imel navado reči Jurij Souček, človek, ki se po koncu srednjih let sploh ni staral. Čas je bil prijazen z njim, saj je bil ves čas videti vsaj petnajst let mlajši.
Kandidatka za Slovenko leta: Ne obstajam zato, da bi ustrezala vsem
Preteklo leto ji je dalo vedeti, da je na pravi poti. Več kot trideset koncertov in verjetno še enkrat toliko nastopov, krasnih sodelovanj ter priznanje zlata piščal za novinko leta potrjujejo, da je storila prav, ko je že v otroštvu sledila notranjemu klicu. Ni več vzhajajoča zvezda hip hopa, temveč lepo sije daleč naokoli. Napoveduje, da nas bo presenečala še naprej, predvsem pa bo ostala iskrena do sebe. »Z glasbo je dan vedno boljši. Daje ti to, kar v tistem trenutku potrebuješ.« In mnogim je njena v uteho.
Diabetes je pokazatelj totalne neenakopravnosti!
Prva dama diabetesa pri nas bi lahko rekli Darji Lovšin, ki je kot novinarka poročala o različnih zdravstvenih temah, potem pa se je leta 1995 posvetila predvsem diabetesu. Ustanoviteljica zavoda Diabetes in dolgoletna urednica revije Dita, ki prinaša novosti in pomembne informacije za diabetike, je nedavno izdala knjigo Diabetična kulinarika, peto po vrsti, ki je med drugim posebna zato, ker so v njej tudi recepti z ogljikovimi hidrati.
Lidia Pavlin: Po petdesetem letu postaneš rahlo neviden
Lidia Pavlin je postavna, lepa ženska. Bila je manekenka, ker je bilo delo dobro plačano, sicer pa nikoli ni želela biti zgolj za okras. Čeprav ima kot direktorica agencije naporno službo in obenem veliko konjičkov, je po dveh otroških knjigah, ki ju je navdihnila prva vnukinja, nedavno izdala svoj prvi roman z naslovom Hiške z ženskimi imeni.
Kandidatka za Slovenko leta: Romana Lesjak, prinašalka upanja
Karate županja, ki obožuje nogomet in Siddharto, ob poplavah pa se je na pomoč svoji Črni prebijala skozi plazove, ki so ustavili celo Slovensko vojsko.
Neverjetna Nika Prevc: Tiha ptica, ki glasno skače
V zadnjih tednih zmagovalnim telemarkom, s katerimi je zaključevala dovršene skoke, skorajda nismo mogli slediti. A spet je zmagala Nika, sestra (za zdaj še) bolj znanih bratov Prevc?! Po tisti prvi zmagi na tekmi svetovnega pokala sredi decembra je nanizala še tri in bo za vedno zapisana kot zmagovalka prve novoletne turneje za ženske. Kot je na videz hladnokrvno rekla sama: »To je dobro za statistiko.« Medtem ko bo tale članek v tiskarskih strojih, bo Nika že osredotočeno drsela po zaletišču skakalnic na Japonskem. Dinastija Prevc nikakor še ni rekla zadnje.
Vlasta Jeseničnik: Bojim se, da vojne še ne bo kmalu konec
Ena najboljših slovenskih zunanjepolitičnih dopisnic RTV Slovenija je poročala iz ZDA, vojnega Afganistana, Čečenije, zdaj pa že dobri dve desetletji gledalcem in poslušalcem prinaša zgodbe iz Rusije. Nekdanja Slovenka leta zna spretno povedati tisto, kar želi ruska oblast že desetletje skriti pred ljudmi in z agresivno, a prikrito propagando upravičiti vojno v Ukrajini. Posebej za Jano je razkrila ozadje te velike vojne, pa tudi trenutno stanje v Rusiji. Njeno poglobljeno poznavanje države in poročanje sta ključna za razumevanje zapletene situacije, zato se zdi razmišljanje vodstva RTV Slovenija o zaprtju moskovskega dopisništva naravnost noro. Še posebej če vemo, da je v Rusiji zaradi vojne v Ukrajini izredno težko dobiti akreditacije za nove dopisnike.
Srčna medicinska sestra Dinka: Pomagati je najlepši poklic na svetu
»Največje zadovoljstvo je, ko se ti pacient z nasmehom zahvali, ker mu je odleglo in se počuti bolje. S tem je poplačan ves tvoj trud, zaveš se, da je medicinska sestra najlepši poklic na svetu,« pove 58-letna Dinka, ki je pestrost in lepoto poklica želela prikazati najširšemu krogu ljudi, zato je napisala knjigo Smej se, ne boli. Ta je že njena četrta, a prva v slovenščini. V njej tudi opisuje, kako je pomagala svoji hčerki, ko je pri 28 doživela možgansko kap in ji je življenje viselo na nitki.
Gordana Zalar sama po svilni poti: Na motorju misli utihnejo
Kar pri Gordani Zalar, motoristki, ki se je konec poletja sama odpravila na 18.000 kilometrov dolgo pot po Pamirski cesti, ki je del znane trgovske svilne poti, najprej opaziš, je nasmeh. Iz njega žarijo izpolnjenost, mir, energija duše, ki je končno našla svoje poslanstvo.
Kaja Kastner Yadav in Rajendra Kumar Yadav: Ljubezen iz tropske Goe
Mag. Kaja Kastner Yadav in njen mož Rajendra Kumar Yadav sta se pred šestimi leti spoznala v Indiji, se zaljubila in leto pozneje tam poročila ob svetem ognju, za dom pa izbrala Ljubljano. Poleg ljubezni so ju združili podoben način življenja, enake vrednote in ne nazadnje vegetarijanska prehrana. Njegova ljubezen do kuhanja in zvočnih kopeli se je dobro ujela z njenim poslanstvom, ajurvedo in jogo.