Kaj pomeni biti ženska v Sloveniji 21. stoletja? Nemara pomeni biti vse bolj suverena v svoji biti, vedno bolj zavestna svoje vrednosti in pravic, vse bolj ponosna na edinstvene lastnosti svojega spola, negujoč sočutje do sebe in sočloveka in v tem ustvarjati nove stopinje na poti, ki so jo utirale predhodnice. Pomeni tudi biti krhka in tesnobna ob naraščajoči kompleksnosti sveta, oklepajoča se drobnih vezi solidarnosti, izpostavljena preizkušnjam časa, iščoč svoje mesto pod soncem, svoj izraz, včasih odločno, včasih negotovo, biti nemirna, biti radostna – biti človek. Za marsikatero Slovenko pa biti ženska v naši državi, razviti, varni in omikani, še vedno pomeni predvsem bojevati se proti starodavnemu zlu, proti večni krivici spola, boriti se za svoje življenje in življenja svojih otrok, trpeti žaljivke, udarce in grožnje, pijansko sapo na licu, gnusne dotike na s srhom nakodrani koži, pljunke v obraz – biti topovska hrana patriarhata, razglašena za šibkejšo, slabo, neumno, pokvarjeno, za kurbo in prasico, biti sužnja življenja – biti žrtev nasilja.
A niti za hipec naj to, kar kričijo mučitelji, ne pomeni resnice. Biti ženska, biti žrtev partnerskega nasilja v današnji Sloveniji pomeni biti pripadnica širokega sestrstva neizmerno pogumnih in močnih žensk, utemeljenega na človečnosti; skupnosti, v kateri je mogoče zaceliti še tako globoke rane, jih zabrazgotiniti, zapreti gramoznico sredi prsi, povrniti upanje in radost, ponuditi nov začetek, povrniti vero v sočloveka in njeno najvišjo pravico – pravico do sreče. Ena ključnih oseb tega sestrstva je Maja Plaz, dolgoletna predsednica Društva SOS telefon, v katerem se najdejo prijazna beseda, nasvet in zatočišče, vsakovrstna opora za vsako žrtev družinskega oziroma intimno-partnerskega nasilja v Sloveniji.
Smisel dobrega življenja je delati dobro
Nihče ne ve točno, koliko življenj je društvo – oziroma njegove prostovoljke, odvetnice in psihologinje – rešilo v 35 letih svojega obstoja; samo na 24-urno SOS linijo, vzpostavljeno pred dvema letoma, letno prejmejo okoli 2.200 klicev. V veliki večini na drugi strani slušalke prevladujejo ženske; marsikatera opisuje svojo stisko s pridušenim glasom, hlastno in nepovezano, kajti kliče naskrivaj in na voljo ima vsega nekaj minut, preden jo bo zasačil, razkril njen obupani načrt in jo zatolkel nazaj v poslušnost, še enkrat več. Nekatere pokličejo od sosede, marsikatera iz centra za socialno delo ali varne hiše. Zgodilo pa se je tudi že, da so iz slušalke predirljivo zveneli panični kriki na pomoč, nad katere so se dvigali udarci s sekiro v vrata kopalnice, v katero se je zaklenila kličoča. Sekira v vrata, rezilo ob grlo, prsti okoli vratu, pest ob čeljust, curek urina na zdrobljeno, ponižano, kot zrezek speštano telo na tleh – vse to se dogaja pri nas – kakor v začetku tako zdaj, a nemara ne vselej in vekomaj.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
