Njeno polno ime je Mia Puhar Rodin in prihaja iz Hrvatinov, vasice nad Ankaranom. V Ljubljani, kamor se je preselila pred enim letom, se počuti dobro, a ji megla trenutno ne pomaga pri ustvarjanju, čeprav je celoten album H2SO4 (v sodelovanju s Hyujem) napisala v enem mesecu prav pod ljubljanskim sivim pokrovom.
Glasba je tako njena notranja potreba kot delo, za katero je bila rojena. »Že ko sem bila majhna, so se ideje za skladbe kar pretakale skozme; jaz sem samo prevodnik energije. Od malega sem čutila, da hočem to početi, čeprav so mi doma ob mojem nenehnem petju govorili, da fušam. A se nisem pustila motiti,« se zasmeje s svojim rahlo hripavim glasom, ki značilno obarva njene skladbe.
Pri desetih letih je pisala pesmi (in jih uglasbila), začenši z angleščino, ki se ji je zdela bolj »kul«. »A ko sem se spoznavala kot najstnica, sem si skozi besedila želela ustvariti osebo, ki sem jo potrebovala. Zato sem si izbrala slovenščino, ker je to moj materni jezik, materi pa ne želim nikoli obrniti hrbta. Verjamem, da bom nekega dne odšla v tujino, a bom določene komade še vedno ustvarjala v slovenščini. Sprva sem se vedno videla v tujini, potem pa sem se morala prizemljiti in si priznati, da je v karieri treba prehoditi določene stopnje izobrazbe v svetu glasbe, da lahko na koncu prideš do stadionov. Jaz pa hočem nastopati na stadionih – povsod. Prve bodo Stožice.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
