Na prvi pogled je drobna, resna, nežna, a širokega nasmeha in živih temnih oči, ki zasijejo ob besedi violina. Tega inštrumenta se nikoli ne naveliča. V njem odkriva vedno nove in nove skrivnosti, ki pobožajo njeno dušo in ganejo poslušalca v dno srca. Nazadnje je igrala na plesu Dunajskih filharmonikov, ki letos praznuje častitljiv jubilej, stoto obletnico, in je eden od 450 plesov, ki se od novembra do februarja zvrstijo v nekdanji cesarski prestolnici. Najprestižnejša in medijsko najprivlačnejša sta ravno operni ples in ples Dunajskih filharmonikov. Slednjega so pred stoletjem priredili, da bi vrhunsko klasično glasbo približali dunajskim petičnežem, izbrani visoki družbi pripravili pester kulturni večer ter obenem spodbudili k povezovanju, prispevkom za nakup instrumentov in delovanje orkestra.
V ritmih valčka in najbližjih
»Ta ples je eden mojih najljubših, a ne zato, ker ga organizira moja hiša, temveč ker je res paša za oči in ušesa. Pripravijo toliko dogajanja in najrazličnejše zabave, da je težko vse doživeti v enem večeru. Program se začne s slavnostnim odprtjem. Povabljenci pridejo po sredini prekrasno okrašene dvorane do svojih sedežev. Nato ples odprejo debitanti in debitantke, člani orkestra pa zaigramo dva valčka. Uradnemu delu sledi zabava, ki traja vso noč. Posamezni prostori Musikvereina se spremenijo v prizorišče najrazličnejše zabave. Najeti festivalski orkestri igrajo najrazličnejše zvrsti glasbe, od ljudske, džeza do valčkov, tako da se lahko premikaš iz enega prostora v drugega in uživaš v različni (vrhunski zabavni) glasbi,« pripoveduje Petra in dodaja, da se tega plesa vedno udeležijo tudi člani filharmonikov, saj je to po naporni sezoni priložnost, da se malo sprostijo, družijo, zabavajo in spletajo prijateljske vezi. Vsakdo lahko povabi tudi svoje najbližje. Petra je pretekla leta starša, letos pa prijatelja Nejca Mikoliča, sošolca iz srednje šole, in njegovega moža, s katerim igra v Kroparskem abonmaju, ter jima razkazala mesto, pomagala začutiti njegov utrip in dunajsko kulturo. V teh trenutkih veselja ji je uspelo malce pozabiti na svoje (glasbeno) garanje.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
