Na srečo se nikoli ni okužila s korono. »Najbrž tudi zato ne, ker sem bila med prvimi, ki so se cepili.» Sicer pa se spominja, da je med izolacijo risala mandale, reševala križanke, telovadila, brala, gledala televizijo in veliko časa prebila ob telefonu. »Potem sem zapadla v malodušje.« Misli, da je prav tedaj v njej dozorela odločitev, da bo zapustila dom starejših, dokler ga še lahko.
Korak v samostojnost
In ga je. Marca leta 2021 se je pri sedeminosemdesetih preselila v varovano stanovanje v Škofljici. S tem je najbolj presenetila, pravzaprav šokirala, svoji hčeri. »Kljub njunemu nasprotovanju, saj sta se bali, da ne bom zmogla, si nisem premislila.«
Šele od tedaj ve, kaj je to neodvisnost in svoboda, saj vstane, ko ji prija, gre, kamor ji srce poželi, si skuha, kar hoče, gleda tiste televizijske oddaje, ki so ji všeč, itd. »Ne kompliciram. Vsak dan skušam preživeti najbolje.«
To pa ne pomeni, da ves dan poležava. »Skoraj vsak dan grem z avtobusom na osrednjo ljubljansko tržnico. Tam sproti kupujem zelenjavo, zmeraj tudi jabolka topaz ali carjevič, ki jih imam najraje.« Včasih so odpelje z vlakom tudi k sorodnikom v Veliki Gaber.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
