Morda je bil tako mladosten tudi zato, ker je skoraj do konca življenja igral in tudi režiral. »Se mi še ljubi,« je navadno rekel in se pohvalil, da ima srečo, ker ima ves čas izvrsten spomin.
Sicer pa je bila vsaka vloga, ki jo je igral, drugačna. Bil je Miškolin, pujsek Pipi ali pujs Melkijad, pa maksi pes Fik … »Pred otroki ne moreš blefirati. Ne v življenju ne na odru,« je bil prepričan.
Bil je tudi Cesar v Arhitektu in asirskem cesarju, avtorja Fernanda Arrabala, in v tej igri je bil prvi jugoslovanski igralec, ki se je na odru slekel; George v Kdo se boji Virginie Woolf Edwarda Albeeja; Kreon v Smoletovi Antigoni; Gobec v Prvi klasi Alda Nicolaja itd.
V več kot petdesetih letih gledališkega življenja se mu je nabralo približno dvesto dramskih in več kot petsto radijskih vlog. Tudi nagrad je dobil nekaj: slovenskih in precej več jugoslovanskih. Naj omenim le slovenske. Leta 1994, ko se je upokojil, je prejel Borštnikov prstan, visoko igralsko priznanje, deset let pozneje še viktorja za življenjsko delo, ki mu ga je podelila revija Stop. Za življenjsko delo je dobil tudi nagrado Frana Milčinskega Ježka, predlani pa je bil razglašen še za častnega meščana Ljubljane.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4., 23. januar, 2024.
