»Na koncu smo si z gospodom pogajalcem izmenjali nekaj besed, stisnil mi je roko, pri tem pa tekmoval, kdo bo močneje stisnil, in me s srepečim, sovražnim pogledom gledal. To vidim kot grožnjo. Zato povem, da če me slučajno kje povozi avtobus, bom poskrbel, da ta avtobus dobi ime.« Takšen ton imajo pogajanja z ZTM po besedah dr. Zvera. Na POP TV je spregovoril tudi o tem, da naj bi ZTM skupaj s PR-agencijo pripravljal tako imenovano kampanjo omadeževanja osebnosti. To je preizkušeno orožje, ki ga predvsem v politiki, pa tudi drugod, uporabljajo za to, da diskreditirajo nasprotnika. Če človeku ne moreš nič po strokovni plati, če v sporu nimaš protiargumentov, mu pač nalepiš neko zasebno »napako«. Objaviš sliko neurejenega groba njegovih staršev, najdeš sramoten posnetek iz mladih let, se zgražaš nad vrednostjo njegovega vikenda ali pa – kar je pri zdravnikih še posebej pogosto – uporabiš njegov plačni list kot nekakšen dokaz, da ima preveč denarja, da bi se sploh o čem v življenju lahko razburjal. Dr. Zver sicer pravi, da se tovrstnega pogroma ne boji.
»Nimam nekih črnih pik, ki bi mi jih lahko metali v obraz, nimam nobenih okostnjakov v omari. Res pa je, kot me je opozoril prijatelj, da mi omaro vedno lahko pripeljejo. A me ni strah. Moje roke so čiste, nikoli nikjer nisem vzel niti centa, ki mi ne bi pripadal, vedno sem delal po svoji vesti. Moj cilj je vedno bil najboljša oskrba za bolnika in verjamem, da se to na koncu zmeraj pokaže. Ne bi pa se čudil, če bi se pojavila kakšna podtikanja.«
»S podarjenimi organi, s podarjeno krvjo bi se moralo ravnati kot z zakladom, kar nedvomno je, ne pa da se z dejavnostjo služi, da se jo zlorablja za finančni profit.«
Dr. Zver je morda pogumen, je pa, tudi po svojih besedah, še zmeraj naiven. »Mislil sem, da smo prerasli ostanke preteklega obdobja, načine, ki nikoli niso imeli mesta v poslovanju. Da bomo sedli in rekli – dobro, naredimo zdaj to bolje, tako kot je treba. A sem se uštel.« Najti skupni jezik, ki bo v korist bolnika, je v primeru Hematološkega oddelka ljubljanskega UKC in Zavoda za transfuzijsko medicino (ZTM) še kako pomembno, saj sta neločljivo povezana, dobesedno priraščena drug k drugemu kot siamska dvojčka. Bolnikov s krvnimi boleznimi se pač ne da zdraviti brez krvnih pripravkov in zdravil, izdelanih iz njih. Za svoje delo oba zavoda potrebujeta veljavno pogodbo, na podlagi katere jima dovoljenje za delo izda javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP). Brez pogodbe UKC Ljubljana nima dovoljenja za zdravljenje bolnikov s presaditvami krvotvornih matičnih celic, presaditvami organov in še marsikaj bi lahko našli, razlaga dr. Zver. Enako težavo ima tudi ZTM. »A na ZTM bolnikov ne vidijo, ne delajo z njimi. K njim ne pride človek, ki bo umrl, če ga ne bodo zdravili. Zato je pritisk na nas, ki bolnika vidimo, in zato je za nas bolnik center sveta.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
