V večnost se zapisali svojo družinsko zgodbo. Je bil to vaš namen?
Da, med drugim je bil namen, da ostane sporočilo prihodnjim generacijam. V prologu navajam citat, da smrt prinaša pozabljenje. Ni nujno tako. Ljubezen nikoli ne umre. In to je glavno sporočilo romana.
Skozi knjigo vas dobro spoznamo. Verjetno tisti, ki so vas poznali otroka, niso presenečeni, da vam je uspelo?
V romanu se resnični dogodki prepletajo s fikcijo. Nikoli nisem štrlela iz povprečja. Življenje ti kar samo prinese številne vloge. V šoli sem bila zelo pridna, to drži. Med študijem sem se ukvarjala z manekenstvom. Pozneje sem se prijavila na avdicijo pri našem letalskem prevozniku in z velikim veseljem opravljala delo stevardese. To je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju.
Študirali ste ekonomijo, potem pa zašli v komunikacijske vode.
Da, življenje te nekam zanese, vedno ravno prav, vsaj zame. V Studiu Moderna sem se naučila direktnega marketinga in bila vodja majhne oglaševalske agencije. Nadaljevala sem v Emporiumu, tam je bila delovna kombinacija sanjska – moda in komuniciranje. In nadaljevala v lastni agenciji, kjer sem še zdaj.
Dokazali ste se na različnih področjih. Ste torej dokaz, da se lepota in pamet ne izključujeti, hehe!
Hvala za kompliment, ki je iz ženskih ust toliko lepši. S stereotipi se ne obremenjujem. (smeh)
Pa ste občutili ta stereotip na svoji koži?
Niti ne, mogoče bolj kot hec. Ko sem prišla v prejšnje podjetje, sem ravno nastopala v TV-oglasu, v katerem sem sporočala, da sem čisto navadna ženska. Kolegica v službi se je pošalila, da so potrebovali samo še to – čisto navadno žensko, ki ne zna nič delati. Danes sva zelo dobri prijateljici in sem botra njene hčere. Sicer pa ni ovira, če si dobro videti. (nasmešek)
Smo ženske do žensk bolj kritične?
Mogoče, ampak hkrati tudi bolj prizanesljive oziroma sočutne. Če se ozrem na dvajsetletno delovanje lastnega podjetja Nicha, lahko naštejem veliko izjemnih žensk med naročniki.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. št. 3., 16. januar, 2024.
