»Glej, mami, kakšne roke ima ta!« ob srečanju z Aljažem pogosto izustijo otroci, medtem ko v odrasle ta misel trči bolj zadržano, pospremljeno s tihim žuganjem, da ni lepo buljiti v nekoga, ki odstopa od okvirjev običajnega. 26-letni Trboveljčan razume, da njegova podoba pritegne pozornost, a bi mu bilo ljubše, če v ljudeh drugačnost ne bi vzbujala nelagodja in bi se o tem bolj zrelo, odkrito pogovarjali. »Otroci so pač radovedni in se jim zdim zanimiv, smešen, čuden ... Staršem je običajno nerodno in jih poskušajo utišati ali zamenjati temo. A meni se zdi prav, da v taki situaciji svojemu otroku razložiš, da smo ljudje različni in da s tem ni nič narobe. Lahko me tudi kaj vprašajo, če jih zanima, bom z veseljem odgovoril. Verjamem namreč, da ne smemo iz teh stvari delati tabujev, samo tako bomo začeli v družbi sprejemati drugačnost kot nekaj običajnega,« razloži Aljaž, ki se je rodil z izrazito krajšimi rokami in nepopolno razvitimi prsti. Zdravniki so odsotnost radialne kosti in deformacijo dlani pripisali Holt-Oramovemu sindromu. Zaradi njega je bilo dečkovo odraščanje zagotovo drugačno, a ga je pot skozi izzive hkrati oblikovala v izjemnega človeka. Aljaž predstavlja iskro upanja v današnji družbi, in če ste pripravljeni pomesti s predsodki, vam bo njegova zgodba podarila spoznanje, da ni nič nemogoče, če si le dovolj vztrajen pri odkrivanju poti do zastavljenega cilja. Mu bomo prisluhnili?
Lep, pameten, spreten in sposoben
Ob srečanju sem mu brez obotavljanja segla v dlan, čeravno nisem bila prepričana, ali s to gesto ne posegam v njegovo intimo. Pa so bile vse skrbi odveč, pozdravili so me širok nasmeh in iskrive modre oči, od katerih človek težko umakne pogled. »Kako čeden fant!« sva si šepnili s fotografinjo Matejo in hitro ugotovili, da bi se zlahka preizkusil v vlogi modela. Kljub zadržanosti je odlično poziral, potrpežljivo sledil predlogom in si ob tem mislil bog ve, kaj. Ko sem ga ob koncu fotografiranja zaskrbljeno povprašala, ali potrebuje pomoč pri zapenjanju zadrge na bundi, je zgolj odkimal, pozneje pa me je spreletelo grenko zavedanje, kako neprimerno je zvenelo moje vprašanje. Med našim druženjem sem namreč lahko videla, da je že samo s telefonom ravnal osupljivo vešče, tipkal, priznam, hitreje kot jaz, poleg tega je fotografinji samoiniciativno odnesel veliko, težko torbo s fotografsko opremo v prtljažnik. In da si fant ne bi zmogel sam zapeti zadrge? Ah, kakšna neumnost! Se počutiš neprijetno, kadar ti kdo takole ponudi pomoč, čeprav je niti slučajno ne potrebuješ, me je zanimalo. »Ne, saj vem, da gre zgolj za izražanje skrbi, željo po tem, da bi pomagali. To je pravzaprav lepo,« je pomirjujoče odvrnil in razložil, da nima težav s tem, da česa ne bi zmogel, le s prilagoditvami se loteva izvedbe. Tudi sicer se ne počuti tako drugačnega od drugih, saj je vse od mladih nog povsem normalno odraščal, brez izpostavljanja njegovih posebnosti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
