Na politično sceno se je z izvolitvijo za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije (na predlog štirih občin) aprila 1989 prebil povsem nepričakovano. Še sam ni mogel verjeti. Kandidaturo je oddal pravzaprav kar tako, danes bi rekli »za foro«. Mislil si je, saj nimam šans. Drnovšku, doktorju ekonomije, se je zdelo povsem nemogoče, da bi zmagal, absolutno pa ni vedel, kaj ga čaka. Tako nekako razlaga v Moji resnici, kjer omenja tudi svojega očeta. Strašno se je bal, da bo njegov sin izvoljen. »Rotil me je, naj odstopim. Prav slutil je, da bom na volitvah zmagal. Kaj bo potem? V tisti krizi v Beogradu, ob vedno bolj jeznih in militantnih Srbih? Kaj mi je tega treba?«
Bil je posebnež, outsider. Uveljavljene jugoslovanske politike, ki so po njegovih besedah bili vajeni delovanja v okolju spletk (označil jih je za birokrate manipulante), je presenečal. Kdo je za njim, so se spraševali, morda CIA, Vatikan, celo prostozidarji? »Vendar je bil ves uspeh, slabost in tudi moč mojega delovanja ravno v samostojnosti, popolni individualnosti, lastni presoji. Velikokrat sem se odločil drugače od pričakovanega, ker nisem deloval po šablonah, ker nisem izhajal iz njihovih struktur. Velikokrat sem bil zanje nepredvidljiv.« Zato so ga skušali in mu nastavljali razne »naloge«, o tem, da mu prisluškujejo, pa sploh ni dvomil.
Ukvarjanje z dušo
A največja preskušnja v življenju ga je čakala čez dobrih deset let, ko je zbolel za rakom. Zdravil se je tudi z alternativnimi metodami, spremenil življenjski slog – preselil se je na podeželje, postal vegetarijanec, si pekel kruh in skrbel zase – skromno, preprosto. In spet ga mnogi niso razumeli. Nekaterim se je zdelo, da je povsem zmešan – kaj pleteniči o duhovnosti?! Mnogim pa se je zdel v svoji preobrazbi strašno fin, češ da je postal bolj človeški.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
